|
prvi del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Slovenska imena |
|
Pomen imen se vecinoma nanaša na obliko površja |
|
drugi del |
|
Julijske Alpe in njihova imenia |
|
Rombon (2208 m) |
|
Cukla (1767 m) |
|
Krn (2245 m) |
|
Batogovnice (2164 m) |
|
Medrje |
|
Vodel (1053 m) |
|
tretji del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Špane |
|
Kovalo (1080 m) |
|
Kobilja glava (1475 m) |
|
Kluc |
|
Dobrave |
|
Vrtì |
|
Gace |
|
cetrti del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Brezca |
|
Rancìce |
|
Dobje |
|
Planja |
|
Lapac |
|
Glàve |
|
Javorca |
|
peti del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Kuk (1,844 m) |
|
Zalè |
|
Célà |
|
Guga |
|
Sténa |
|
Bucenica |
|
Cvetje |
|
šesti del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Cadrg |
|
Dolje |
|
Gabrje |
|
Žabce |
|
Dvor |
|
Lubin |
|
Grahovo |
|
Kenda |
|
sedmi del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Drežnica |
|
Volce |
|
Modrej |
|
Volarje |
|
Laz |
|
Crce |
|
Sovce |
|
Lisec |
|
osmi del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Soca |
|
Idrija |
|
Baca |
|
Timava |
|
Drava |
|
Bròjnica |
|
Vipava |
|
Zila |
|
Mura |
|
Sava |
|
deveti del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Devin |
|
Bajta |
|
Pišena |
|
Brštulin |
|
Cedele |
|
Rusce |
|
Komarnica |
|
deseti del |
|
Julijske Alpe in njihova imena |
|
Gams |
|
Kokoš |
|
Voli |
|
Krokarji |
|
Lastavice |
|
Jelenov vrh |
|
Plesišce |
|
Ptic |
|
Ribe |
|
Stol |
|
Rožni vrt |
|
 |
|
Belopeško jezero, spodnje, v ozadju Mangart (2697 m) |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
prvi del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
April 19, 2009 |
|
Naš znani opisovalec Julijskih Alp in Alp, dr. Henrik Tuma, je na svojih turah po Alpah tudi zunaj slovenskega prostora naletel na številna gorska imena, ki jih je bilo mogoce razložitile preko slovenšcine. Vsled tega je bil preprican, da so »Slovani« naseljevali alpske predele že v predzgodovini. Za obstoj Venetov oziroma Vendov še ni vedel. Ali bolje, imel jih je prav tako za »Slovane«, podobno kot slovaški jezikoslovec P. J. Šafarik, ko je v 19. stol. izdal svoje znamenito delo Slovanske starožitnosti (Praga 1837), kasneje tudi v nemški izdaji Slawische Altertümer (Lipsko 1844). Svoja dognanja je Henrik Tuma objavil številnih clankih, ki so izšli vecinoma v Planinskem vestniku, nekateri že pred prvo svetovno vojno. Zatem je objavil tudi posebno knjigo Imenoslovje Julijskih Alp (Lublana 1929). Izvor omenjenih slovenskih imen v so raziskovalci poskušali pojasniti doslej na osnovi slovanskih jezikov. Toda vsa zadeva je neprimerno širša. Gre za vprašanje avtohtonosti prebivalstva v Alpah, ki jo potrjuje tudi moderna genetska znanost. Od naše strani naj k temu dodamo: tudi slovenska imena. |
|
Ugledni jezikoslovec, slovenist in slavist France Bezlaj, je bil dokaj oster nasprotnik teorije, da smo Slovenci na svojem ozemlju avtohtoni, in sicer potomci starega ljudstva Venetov (Vendov). Svoje študije in raziskave je slej ko prej gradil na izhodišcu, da smo potomci dela Slovanov, ki je naj bi prišel izza Karpatov na Balkan in odtod po letu 568 zašel v Alpe. Takšno izhodišce je narekovala tudi uradna jugoslovanska ideologija. Nihce, ki je imel službeno mesto na univerzi, akademiji ali kakem inštitutu – da potem ne govorimo o šolstvu – se ji ni smel izneveriti. |
|
France Bezlaj je na podrocju jezikoslovja zapustil veliko delo. Stopil je tudi na podrocje imenoslovja, kjer pa njegove razlage o pomenu imen prav zaradi omenjenega ideološkega izhodišca terjajo kriticnega preverjanja. Svojih študij, po mojem, ni postavljal na panslovansko izhodišce zaradi ideološke in režimske prisile, temvec predvsem kot slavist in slovenist. |
|
Torej, v duhu stare šole, ki si je narode predstavljala samo kot jezikovne tvorbe. Tako dela še danes vecina jezikoslovcev, ki ne more razumeti, da nekih starih Slovanov ali pra-Slovanov nikoli ni bilo, in da so zgolj akademski jezikovni konstrukt. S takšnim pojmovanjem vstopajo s svojimi študijami tudi na druga podrocja. Tako tudi v imenoslovje, za katerega so prepricani, da je samo del jezikoslovja. Njihove razlage imen, podane zgolj na jezikoslovni podlagi, naj bi bile vsled tega edino veljavne. |
|
Tudi zaslužni France Bezlaj se takšnemu gledanju ni mogel izogniti. Številna imena je razlagal ob stalnem upoštevanju pra-Slovanov in njihovega prihoda v Alpe ter na osnovi zgolj jezikoslovne metode. Znacilna je njegova navedba: Slovenci so ob prihodu v Alpe prevzeli vrsto imen od starih romaniziranih prebivalcev, ali pa so uporabljali s seboj prenešen onomasticen zaklad, ki je bil takrat še mnogo bolj svež in pomensko jasen kot kasneje. (Slavisticna revija 1954, str. 347 – 391). Ne gre za dejstva, temvec zgolj za neko »logicno« sklepanje, ki mu je podlaga, kot omenjeno, domnevna naselitev »Slovanov« v Alpe po 568 po Kr.. |
|
 |
|
Blümlisalp, gorski greben južno od Berna, Švica, je napacno prevedeno ime od »svitje«, izgovor v narecju »cvi'tje«, ki so ga umeli kot »cvetje« in prevedli v nem. Blume (cvet). Pomeni pa goro z vijugastim grebenom. |
|
Toda obmocje slovenskih imen v Alpah, ki jih mi pripisujemo Venetom, se ne sklada z obmocjem domnevne naselitve, ki naj bi segla samo do grebenov Visokih in Nizkih Tur. Obmocje teh imen se razteza še naprej, na sever in na zahod, o cemer pišejo tudi nekateri nemški raziskovalci. Toda jezikoslovec Bezlaj si ne more kaj, da jih ne bi poucil, rekoc: Vse, kar gre preko Visokih Tur, je sumljivo in celo nemški toponomasticni delavci (npr. K. Schieffmann) so dali Slovencem prevelik delež (Slavisticna revija, itm.). |
|
Gradivo, ki ga je France Bezlaj pripravil z velikom znanjem, je kljub drugacnim zakljuckom, ki jih moramo narediti v pogledu na »Slovane«, nadvse dragoceno. Iz njega nam dejansko zasije izrazna moc in lepota slovenskega jezika. Njegova narecja so izredno starinska. Ameriških jezikoslovec Charles Bryant-Abraham pravi: »Njegova alpska narecja kot celota predstavljajo mater slovanskih jezikov« (Journal...2001, 85) |
|
Razlaganje naših imen, ki je ujeto samo v slovenisticni in slavisticni okvir, je v osnovi zgrešeno. Obstoj »romaniziranih staroselcev«, od katerih naj bi jih prevzeli, bi bilo treba poprej še dokazati. Kaj pa so bili pred domnevno »romanizacijo«, Kelti? Iliri? Tega ne navajajo, tudi France Bezlaj ne. Ocitno je, da gre pri omenjenih »staroselcih« za akademski konstrukt, ki je samo mašilo za vrzeli v njihovi razlagi, zato da s tem postane prepricljiva. |
|
 |
|
Vas Vipolže v Brdih, na brdu, ki se dviguje »iz polja« (na sredini). |
|
Njeno ime povezuje Fr. Bezlaj z ruskim pomenom »svobodnjaki«. |
|
Izhodišce za pravilno razlago imen je v prvi vrsti tlopisje (topografija), ki ga pa ne upoštevajo. Tudi France Bezlaj ne. Tako zapade na nekaterih mestih v kakšno res neverjetno neverjetno razlago. Takole pravi v nekem primeru: Najbolj zanimivo pa je za jezikoslovca ime Vipolže v Goriških Brdih... V Rusiji se 113 krajev imenuje Vypolzovo in iz stare rušcine poznano vypolzovskije žiteli »svobodnjaki«... Torej gre za praslovanski narecni pravni pojem, ki ga je zanesel k nam isti kolonizacijski val, ki tvori jedro novgorodske Rusije (Eseji, 104). Ocitno je, da Bezlaj nikoli ni videl vasi Vipolže, na brežini, ki se vzdigne iz ravnine (polja). Razlaga tega imena je lahko le naslednja: iz (vy) in polje (zmehcano v polže). Pomen tega imena je torej »iz polja«. |
|
Kar zadeva »jedro novgorodske Rusije«, je Bezlaj zadel njegovo bistvo. Ta kneževina se je izvirno imenovala Slovenija, vladala ji je najprej dinastija Slovenicev, še bližnje Ilmensko jezero nazivajo po domace Slovensko morje itd. Toda, kolonizacijski val, iz katerega je nastala, je potekal v nasprotni smeri, to je, iz Srednje Evrope na vzhod. Omenja ga pisatelj Tacit v 1. stol. Njegovi nosilci so bili Veneti, Vendi (Sloveneti, Slovenci). |
|
 |
|
Zadnja Trenta, pomen imena ni pojasnjeno. |
|
Oznacili bi ga lahko kot »predslovansko«. |
|
Ocitno je, da France Bezlaj ne more stopiti iz zacaranega kroga ideolgije, ki narekuje slovansko naselitev v Alpah v 6. stol. Možnosti, da bi bili Slovenci oz. Slovani lahko avtohtoni, kot so razlagali že v 19. stol., ne sme vzeti v poštev. Kot omenjeno, razrešijo slavisti in nekateri etnologi protislovja, ki se v takih primerih neredko pojavljajo, s sklicevanjem na »staroselce«. Tako tudi France Bezlaj, ki navaja mdr.: Bližnja praslovanska imena tipa Trenta in Konta dokazujejo, da smo Slovenci v gorah prevzeli od romanskih pastirjev imena šele potem, ko smo že izgubili nosne samoglasnike. (Eseji… 89).Kaj obe imeni pomenita, ce sta res praslovanski, pa ne zna razložiti. |
|
Za razliko od slavistov se imenoslovci zavedajo, da imena težijo k temu, da ohranjajo svojo izvirno obliko. Tako tudi nosnike, kar seveda nikakor ne prica o obstoju kakih »romanskih« pastirjev. Ali bi potemtakem ohranjene, še baltske oblike nekaterih imen, kot npr. Bala (tolmun) ali Kal (breg), pricale o »baltskih« pastirjih, od katerih naj bi jih prevzeli pozneje dospevši Slovenci? |
|
V kritiki, ki zadeva slaviste in sloveniste v njihovem razlaganju imen, navajam Franceta Bezlaja kot najbolj vidno osebnost, in se seveda ne spušcam v ogromno raziskovalno in znanstveno delo, ki ga je sicer opravil. Šele na podlagi gradiva, ki ga je zaupustil, lahko s kriticnim pristopo pridemo do bojših rešitev. |
| Charles Bryant-Abraham: Refinements and Future Directions in Venetic Scholarship, in Journal of Ancient and Medieval Studies XVIII, publication of the Octavian Society, Daggett (California) 2001. |
 |
|
 |
|
Jalovec (2645 m), pogled s Slemena nad dolino Planice. |
|
Prizor ustvarja gorsko krajino, ki spada med najlepše v vseh Alpah |
|
drugi del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
May 24, 2009 |
|
Planšarstvo na Goriškem kaže sledova pradavnega planinskega gospodarstva. Ravno stare planine obujajo našo posebno pozornost, ker nam dopušcajo pogled v življenje slovenskega pastirja v davne vekove nazaj. Pac nobena panoga gospodarskega dejanja in nehanja ni tako konservativna kot planšarstvo. Planine nam podajejo življenje pastirjev in poljedelcev, lahko recem, za dobo par tisoc let nazaj. Zgodovina tega starega življenja nam je ohranjena v krajevnih imenih planin in planšarstva (H. Tuma: Naše planine, Jadranski almanah, Trst 1924, 79). Avtor je prišel do tega spoznanja, ker je alpske predele prehodil sam, zapisoval imena in njihov pomen preverjal na osnovi slovenskih nazivov za oblike površja (morfologijo). Imena so nam zapustili pastirji še iz poznega paleolitika in iz neollitika. Študije o DNA kažejo, da na tem obmocju ni bilo bistvenih selitev oziroma naselitev. |
|
Koren v imenu tega gorskega vrha, za katerega so v prvi vojni divjali hudi boji, je i.e. (indo-evropski) ambh- »krog«, grško amfi-, latinsko ambi-, amb-, sanskritsko ambhi-tas (Möller 9). Koren amb- održa i.e »biegen, krümmen« (upogibati se, kriviti). Enako tudi semitske H-n-p in H-n-b. Grški ambon z nosnikom »(vzvišen) rob (sklede, kozarca)«, tudi »rob gore« (Bergrand) se s preformativom (+ r) imenu Rombon tako po obliki kot po svojem pomenu še najbolj približa. S preformativom (+ n) in brez nosnika naph- < n-H-p je nastala »napa« krožni obod s polico nad ognjišcem. Ni nujno, da je izpsojenka iz furlanšcine. Prej bi bilo sklepati, da gre za skupnen naziv, ki korenini še v venetišcini. |
|
Cukla je stranski vrh v pogorju Rombona nad Bovcem, kjer so v prvi svetovni vojni potekali hudi boji med avstrijskimi in italijanskimi cetami. Ime je nastalo nedvomno po mehcanju iz kukla (v pojugoslovanjenem pisanju »kuklja«). V tolminskem govoru je beseda cukla še živa – velika zaobljena oziroma vsaj nekoliko vzbocena skala. V tem pogledu se razlikuje od odsekane peci, po kateri ni mogoce laziti. Slišimo pa lahko: »Šel je gor po cukli.« |
|
Izraz kukla ali cukla ima svoje vzporedje v latinskem cucullus, ki pomeni kapuco. Od tega tudi nemški Gugel v istem pomenu. Toda beseda v latinšcini ocitno ni imela nikoli tlopisnega pomena. Vzporeden latinski besedi je grški kókos »jedro«. V rimskem casu je zabeleženo ime Cucullae (danes Kuchl) južno od Solnograda, ki se ne more nanašati na kapuco pac pa na bližnjo ogromno kuklo, ki zapira dolino Salice. To slovensko ime, še iz rimskega casa, je eno izmed pricevanj o takratnih slovenskih prebivalcih Norika. Kukla ali cukla izhaja iz *ku-kl, grško kuklos, podvojeno iz ku-l, pred i.e. oziroma a.e. (afro-evropsko, to je, pred-indo-evropsko) g u-l (Möller 130), vedno v pomenu necesa zaobljenega. |
|
 |
|
Cukla s poti na Rombon, kjer so v prvi svetovni vojni divjali hudi |
|
boji med avstrijskimi branilci in italijanskimi napadalci. |
|
Ime te naše lepe gore, ki se vzdiguje nad dolino Soce, ima svojo osnovo (Möller 121) v korenu *k-rn, »rog, Horn«, (+ n) pred - i.e. k-r, latinsko cornu, v germanskih jezikih horn, gotsko haurn, kimbrijsko, korniško in bretonsko karn »kopito, kopitar«, semitsko karn, asirsko karnu, arabsko karnun, etiopsko karn, fenicansko k-rn (karn), hebrejsko karn, aramejsko karna, sirsko karna, vse »rog«. |
|
Vrh Krna ima v resnici obliko velikega roga, ki prebija višino sosednjih grebenov. Tudi iz daljave, zlasti s furlanske ravnine, je viden kot rog. V Alpah naletimo na vec imen vrhov, ki v razlicnih jezikih odražajo pomen roga, v nemšcini Horn, v italijanšcini Corno. Med njimi je najbolj znacilen švicarski Matterhorn (4478 m), ki mu na italijanski strani pravijo Mte. Cervino, od »cer«. |
|
 |
|
Krn je kot velika “cer”, nekoc ker, k’r, od tega tudi pogosto ime Kar v osrednjih Alpah. |
|
 |
|
Batogovnice, so vrh z dokaj prepadnimi robovi, vzhodno od Krna. |
|
Njihovo ime zapisujejo kartografi v spakedrani obliki »Betognica«. |
|
Gora s tem imenom se nahaja poleg Krna in nas s svojimi prepadnimi robovi na južni strani naravnost prevzame. Krn s svojim planjastim pobocjem, saj mu pravijo tudi Vrh planje, se zdi ob njej kar nekam skromen, dasi je precej višji od nje. Njenega imena doslej še na nobeni karti niso uspeli izvirno zapisati. Namesto Batogovnce ali bolj knjižno Batogovnice (mn.) pišejo Batognica ali celo Betognica (ed.). |
|
Ko išcemo ustrezen pomenski koren, imamo prenekatero težavo. Prvic v tem, kakšen naj bi izvirno bil? Drugic, kje naj ga išcemo? Ali ga imajo i.e. ali a.e. jeziki? Ustrezen pomen najdem le pri *u-r (+ t), torej u-r-t »überstürzt sein« in Abgrund, to je, prevrnjen v prepad (Möller 267). Pri tem domnevam glasoslovni razvoj: (dolgi) u > v > b, in temu ustrezno: uat > vat> bat, betatizem (Batogovnce). Torej »prepadne stene«. |
|
 |
|
Pogled na planino Medrje (na sredini), nad njo je Celo in na dasno za njim planina Sleme. |
|
V ozadju Matajur nad Soško dolino. Takoj pod planino Medrje je pašnik Laska sec. |
|
Ime “laska” izhaja od besede “laz” in ne od Lah. |
|
Planina tega imena je last srenje Zatolmin. Nahaja se na široki polici (1110 m), pod Visocim vrhom (1482 m), ki se koncuje v Celo. Nad njo se na severni strani širi pod mogocnim robovjem Rdecega roba planina Sleme. Štale na planini Medrje so bile dograjene leta 1912. Prej so credo zapirali ponoci v ogrado, ki so ji rekli medrje. Tako ugotavlja dr. Tuma, ki navaja, da gre za okrajšano iz »medvereje« (ograda iz vejevja). V takšni ogradi je bila živina zavarovana pred zvermi, predvsem pred medvedi in volkovi. |
|
Naziv medrje je v tolminskem govoru še ohranjen za gnojišce (ki je ograjeno). Beseda ima isti koren kot v italijanšcini mandria (creda), kjer pa gre najbrž za pomenski prenos od ograde na samo credo, zaprto v ogrado. Italijanska beseda naj bi izhajala od grške mandra (Pianigiani, 1988), in nanjo se navezujejo tudi mandracchio, mandrac, to je, ograjen pristan za colne. Toda Grki te besede niso mogli zanesti po Alpah. Latinšcina, ki je sicer domovala tudi v Alpah, pa te besede nima. Vsled tega je jasno, da je beseda v alpskih predelih od nekdaj domaca. |
|
Fr. Bezlaj se prav v tem primeru pomoti, ko navaja, da se mandra nahaja po vseh balkanskih jezikih od turšcine do novogršcine in bolgaršcine, ceprav da je latinskega (!) izvora. Slovenci naj bi jo prevzeli od domacih Romanov (takoj po naselitvi, ki je prav tako ni bilo). Pod planino Medrje se nahaja pašnik Dolenje Medrje, danes vecinoma imenovan Laska sec, »poknjiženo« v Laška sec. Naziv prihaja verjetno od lazov, torej laska (tako tudi v domacem govoru) in ne laška, od Lahov. |
|
Vodel je hrib oz. vrh nad Zatolminom, lepo viden tudi iz Tolmina. Njegovo ime se v domacem govoru glasi Uadù. Težko razložljivo ime, ce mislimo na sam vrh. Toda pod vrhom se odpira širok lijak s senožetmi, in ta se potem zoži v graben, ki vodi nizdol proti Zatolminu. |
|
Zdi se, da je bil prav ta lijak s senožetmi znacilen, zato da je hrib dobil po njem svoje ime. Senožeti v njem so imenovali »v Uadi'l« (v Vodelu). Ko išcemo temu imenu koren, pridemo do a.e. *u »vleci« (ziehen), kar je blizu »voditi«. Tudi voda npr. nas nekam vodi, to je, nekam tece. Primerjaj v sanskritu vahá »vlecna žival«, pa avestijsko vazaiti »vlece (vprežena žival), vodi«. Semitsko *g-p, arabsko gafasa »mocno vlekel«. Tudi arabski uadi (wadi) v pomenu dolge doline, je verjetno iz iste osnove. |
|
 |
|
Vas Zatolmin in nad njo Vodel, s katerega vodi navzdol lijak, po katerem je lahko njegov vrh dobil ime. |
|
Na pobocjih so bile pred desetletji še senožeti. Danes je vse zarašceno. |
|
Imena v Julijskih Alpah in v Alpah imajo še tako stare oblike, da je njihov pomen mogoce odkriti le s pomocjo predzgodovinskih korenov. S tega vidika doslej še niso bila raziskana. Ugledni jezikoslovec France Bezlaj nam v svojem delu »Eseji o slovenskem jeziku« (Lublana 1967) mnoga imena pojasni na tak ali na drugacen nacin. Mnoga njegova dognanja so dragocena. Ko navaja npr. toponime tipa Vrba, Lipa, Lipica, Brest, Dob (str. 164), pa ugotavlja: Za vse vasi s takšnimi imeni lahko z zgodovinskimi zapisi dokažemo, da pripadajo starejši kolonizaciji. Vendar pa so mu to samo »neizvedena imena dreves« in jih ne preveri po njihovih korenih in po morfologiji na kraju samem. Vsaj za ime Dob smo odkrili, da izvirno ne pomeni hrasta, temvec »dol«, izgovor »dou« (od tega: dob). France Bezlaj v bistvu ne upošteva tlopisja, ki je pri tvorbi ledinskih imen odlocilno. Tudi za Lipo prihaja vpoštev koren *l-b (*+ n), to je bel, od tega, labod, Leban. V Vrbi je prisoten najbrž koren *v'r ali *ver, kot v imenu Vrti... |
|
|
|
 |
|
Mt. Dolin (2976 m), južno od mesta Sion v Wallisu, Švica. Njegov vrh deli dolina na dva dela. To jasno odraža tudi njegovo ime, podedovano še od davnih pastirjev. Kakih »Slovanov«, ki naj bi v 6. stol. prišli izza Karpatov, v te predele tudi po uradnih razlagah ni. Odkod potem takšno ime, ki v Švici nikakor ni osamljeno. |
|
tretji del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
June 3, 2009 |
|
Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v 6. stol. v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica. Menda slovenski ucenjaki sploh ne vedo, kdo jo je izumil, kvecjemu da se sklicujejo na kako staro, nerazumljeno kroniko ali pa na sklep pravovernega jezikoslovca. Zgodovina sama tega ne ve. Odkar je Ljubor Niederle priobcil svoje “Slovanske starožitnosti”, bi moralo biti za kolickaj poucenega cloveka nedostojno prežvekovati bajko o prihodu slovenskega naroda v 6. stol. po Kristusu… V novejšem delu “Povod in pocetki zapadnih Solvanov (Praga 1919) pa Niederle celo dopušca ne le možnost, ampak vso verjetnost, da so bili vsaj zapadni Sloveni prastanovalci... (H. Tuma: Krajevno imenoslovje, Jadranski almanah 1923, 128). - Znacilen kromosom HG16 je prisoten pri slovanskih narodih severno od Karpatov, odsoten pa južno od njih in pri Slovencih (J. Škulj). To pomeni, da ni bilo nikakih prišlekov izza Karpatov v 6. stol., ki naj bi bili naši “predniki”. |
| Špane |
|
Nekje na sredini grape, ki vodi z vrha Vodela (1053 m) proti Zatolminu, je vecja polica, na kateri je bila senožet z imenom Špane (mn.). Tudi to ime je bilo nekoliko težko razložiti. Poskušal sem z vec primerjavami, pa ni šlo. Koncno sem naletel na podobno ime v osrednjih Alpah, tam, kjer se reka Adda izliva v Comsko jezero. Ob izlivu je obsežna ravan z imenom Pian di Spagna. Ocitno gre za plani ali splanjen (zravnan) svet. Tako tudi Špane ne morejo biti kaj drugega kot skrcena oblika od Splane, položen oziroma splanjen svet, v tem primeru sredi strmine. |
|
Istega izvora so skoraj gotovo tudi podobna imena drugod po slovenskem ozemlju. Špan (Splan), Španic, Španer, Španov vrh. Ime je verjeto dokaj staro. Tudi Španija s svojimi planjavami ali splanjavami ocituje isti pomen. Clanek o tem pod naslovom Tiene el nombre de España un origen Veneto? (Ima ime Španija venetsko izvor?), ki je bil objavljen na spletu Celtiberia (2003), je vzbudil v špansko govorecem svetu kar veliko pozornosti. |
|
 |
|
Pian di Spagna ob izlivu Adde v Comsko jezero. Osnova imena je planja, splanjen svet. |
|
Vrh tega imena se nahaja nad Podlubinom in Lubinom, pred Kobiljo glavo, in je dobro viden iz Tolmina. Ljudje mu pravijo Kauala, na karti je »poknjižen« v Kobala. Koren je prav tako k-u, kot pri imenu Kobilja glava. Istega korena je tudi kovaško (na)kovalo, vendar ime vrha ne izhaja od tega, temvec ima samostojen izvor. Imena, ki so izpejana iz tega korena, so dokaj številna, zlasti še »kobilja«, kot že omenjeno. Dodali bi k temu še ime štajerskega kraja Kapfenberg (kob > kab > kap), upoštevajoc a-kanje. |
| Kobilja glava (1475 m) |
|
Razgledni vrh Kobilja glava, ki se dviga na vzhodni strani Tolmina, svojega imena nedvomno ni prevzel po obliki, ki bi spominjala na kobilo, ceprav se takšna razlaga kar sama od sebe ponuja. Ta sicer travnata gora ima pod vhom nekaj skal, od katerih prihaja naziv »glava«. Pridevek »kobilja« pa ima svojo osnovo nedvomno v i.e. k-u »napihniti, postati mocan« in ta je iz pred i.e. *g-p, ki v sanskritu da besedo šávas (k>š) »moc sila«. S pripono (+ b) dobimo grški kubiton, latinski cubitum »laket (Ellenbogen)« v sanskritu šupti, avestijsko supti, novo perzijsko suft »rama«, srednje nizko nemško (+ s) schuft »viher« (Widerrist des Pferdes), novo nizko nemško Schulterblatt »lopatica«. Predsemitsko G-p > prasemitsko d-p se odraža v arabskem dabbun »tumor in pectore«… (Möller 122). |
|
Iz istega korena je tudi beseda kopa, ki se odraža v imenu Kopa (1439 m) nad Žago. Ima pa dolocen pomenski odtenek. Kobiljih imen je po slovenskem ozemlju vse polno. Zdi se, da pripada ime, ker je kentumske oblike, starejšemu evropskemu govoru, ki je bil blizu Hamitom. V Alžiriji ima namrec cela pokrajina ime Kabilya. Predstavljam si, da po hribih takšnih oblik. |
|
 |
|
Kobilja glava, vzhodno od Tolmina. |
|
Po starem korenu bi bil pomen imena odgovarjal nazivu “laket” ali “rama”. |
|
Med Tolminom in Mostom na Soci je tudi kraj Pod Klucem, kjer se cesta prebije naprej le po nasipu med skalnim robom in Soco. Imen te vrste, z raznimi izvedenkami, je na Slovenskem vec, in jih pišejo po jugoslovansko »kljuc«. Izvirno je torej Kluc, Klucevica, Kluce, Klucevšcek, Kluci, Kluka. Na Šentviški gori je vrh Kluc (710 m). Imenski obliki Klavže v Baški grapi in Kluže pri Bovcu sta nadvomno iz latinskega cludere, podobno kot nem. Klausen. |
|
Kluc je zapora, vendar se je danes ta beseda ohranila v slovenšcini le še v pomenu odpiraca ali zaklepaca vrat. Beseda se nahaja tudi v gršcini kleiein, litavšcini kliuti, staro slovansko kliuciti, staro vis. nem. (+ s) scliozan, nem. schliessen. |
|
Nad Ricmanji pri Trstu se prav tako nahaja Kluc, odkoder priteka potok enakega imena, in tece pod nekdanjo ulico Torrente (sedaj Carducci). Ulico so po domace še pred prvo vojno imenovali Kluc. Tržaški pesnik G. Padovan je 1885 napisal celo pesem »Eco del Klutsch«, v kateri je zabavljal nad mešano govorico ljudi na tej cesti. - Pri mestu Izborsk na obmocju nekdanje novgorodske Slovenije, prihaja na dan mocan izvir, ki nosi ime Slovenskie kljuci. |
| Dobrave |
|
Ime Dobrave imajo bolj puste planjave pod vasjo Podlubin (Poljubinj), ki se raztezajo do Soce. Pomen tega imena, ki se ponekod pojavlja tudi kot z nekdanjim nosnikom, v obliki Dombrava, vse do danes ni bil pojasnjen. Koren imena je *d-mb, i.e. dómb (Möller 43). Iz tega vec izvedenk s predpono + s, tako stumpf »štulast, okrnjen«, litavsko stambas »kos premoga«, stambras »štor«, slovansko topu »štulast«. Vendar je ocitno, da ima Dobrava nasproti tem i.e. izvedenkam starejšo osnovo. Res jo najdemo v a.e. (afroevropskih, pred i.e.) oblikah. Tako predsemitsko D-n-b arabsko zinbun »korenine ali spodnji del debla«, skupno semitsko ð-n-b, arabsko ðanabun, ðeneb »rep, konec necesa«, ðanubun »(horse) having a long tail«, etiop. tigrinsko zeneb »rep«, asirsko zibbatu »rep«… Dobrava je torej planjast svet, ki se razteza in ga nekaj omejuje. Navadno reka ali kaka tokava, kot nam kažejo primeri teh imen. |
|
 |
|
Vrtaca (2181 m), velicasten greben v Karavankah, ime izhaja od (za)vrteti. |
|
Zahodno od vrha Vodel je oblasto travnato sleme, s katerega vidimo, ce pogledamo nazaj proti vrhu, spet manjši lijak, obrnjen na gorenjo stran, proti Zavrhu. Senožeti v tem lijaku so rekli V'rti, v V'rtih. Ime je bilo nerazumljivo, saj v današnjem tolminskem govoru beseda vrt pomeni le še zelenjadni vrt. Kar seveda omenjenemu imenu ne ustreza. Prav tako ne ustrezajo nemški prevodi istih imen z Garten (vrt) za hribovje in visokogorje. |
|
Ime V'rtì izhaja iz korena *t-ur »biti krožne oblike«, torej lijakasti svet, obrnjen ali zavrten na drugo stran. V sanskritu torana-m »obokane duri«, i.e. tu-r »zavrteti«, staro vis. nem. dweran, sred. vis. nem. twern »vrteti, premešati«, litvansko tveriù »zaobsežem, gradim«, tvorà »ograja«, grško tùrsis »obzidano mesto, obzidana hiša, utrdba, zidani turen«, semitsko d-u-r, arabsko dara »krožil, obkrožil je«, hebrejsko dur »obtok, krog, krogla«, aramejsko in novohebrejsko d-u-r »stanovati«, dura »naselbina«, asirsko duru »zid«. Ocitno je tvert ali tvrt izgubil zacetni soglasnik, tako da je ostal le vrt. Naziv duri za hišna vrata (ki se zavrtijo) prica, da je d ali t nekoc obstajal tudi v slovenskih imenih te vrste. |
|
Iz te osnove izhaja precejšnje število imen. Med temi tudi Verona, ker napravi na tem mestu reka Adiža obrat, se zavrti. Nad Dornbergom, kjer pelje cesta na Kras, so Železna vrata (445 m). Gre za podvojeno ime, ker starim piscem slovenska oblika ocitno ni bila umljiva. Od V'r- oziroma Ver- je ocitno nemšcine vešci zapisovalec umel kot »fer«, ki je bil že blizu latinskemu ferrum (železo). Tako so vrata na Kras postala »železna«. |
|
Iz iste osnove izhja ime za dolino Val Ferret, vrata, ki vodi iz kraja Courmayer proti švicarski meji. Za prelazom Col du Ferrret (2533 m) ima enako ime tudi dolina na švicarski strani. Vrata je tudi ime slikovite doline v Julijskih Alpah. |
|
 |
|
Gace (1196 m) ali Vrh Grmuca, pogled z Vodela, v ozadju Rdeci rob. |
|
Danes je njihova površina povsem zarašcena, še po drugi vojni pa so bile tam gladke senožeti. |
|
Gace (mn.) je ime za položnejšo stopnjo in vzboklino v pobocju na vzhodni strani od vrha Vodel nad Zatolminom. Ime izhaja nedvomno od izvirnega gatje, iz osnove gat (it. contraforte). Približno: vzpetina, ki moli iz popja. Ime Na Gaceh ima tudi reber pod vrhom Grmuca pred Mirzlim vrhom, gledano z Vodela. Drugace je ime precej redko, tako da ga R. Badjura v svoji Ljudski geografiji omenja le v zvezi z vasjo Gatina pri Grosuplu. Ta vas se nahaja na pomolu, ki sega v Blato, nekoc jezero ali mocvirje. |
|
Naziv ima svoja vzporedja v Dalmaciji, kjer je gat mol, valobran, ki varuje pristan ali portic. V hrvašcini obstaja podobna beseda kat, ki skoraj gotovo izhaja od gat, torej stopnja na poti proti vrhu poslopja. Kakšen je ustrezen i.e. ali mogoce že a.e. koren, ni bilo mogoce dognati. Španski Cadiz, od Gades, je dejansko velik gat, ki sega dalec v morje. V Maroku je istega izvora ime Agadir, s predpono (+ a). Tudi tam se na dokaj vodoravni obali nahaja manjši gat. |
|
Vsa ta imena pricajo, da je na obmocju Severne Afrike in Evrope obstajal v pred- in še v prazgodovini nek prajezik. Od njega je slovenšcina ohranila precej besedišca, ki se je do danes ohranilo predvsem v ledinskih imenih. V njih se odraža pastirsko kmecka kultura, ki je bila pri nas živa še po drugi svetovni vojni. |
|
Vsakdo, ki to kulturo le nikoliko pozna, bo vedel, da je niso mogli prinesti neki namišljeni predniki iz mocvirnih predelov za Karpati. Vztrajanje na teh »prednikih« ni nic drugega kot navodilo politicnih struktur našim akademikom, ki so odvisni od njihovega financiranja. Vsled tega morajo zastopati pan-slovansko in južno-slovansko ideologijo, ki ima jasen namen uniciti identiteto Slovencev. Podobno tistemu, kar je avstronemška klika že pocenjala pod staro monarhijo. |
|
|
 |
|
Barrage de Brezina, v Alžiriji. Ime povsem ustreza pomenu slovenske »brežine«. |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
cetrti del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
June 17, 2009 |
|
Imena v Julijskih Alpah imajo svoja vzporedja tudi v osrednjih in zahodnih Alpah. Še vec! Nekaterea »slovenska« imena sreamo tudi v severni Afriki, kot npr. Brezina (Alžirija), mesto Zagora (Maroko), Al Garian (Libija), Bir, od vir, ime pušcavskih vodnjakov, vrh Gharib (Egipt) ob Sueškem zalivu, od hrib... Nekaj teh imen sem navedel v spisu: Venetšcina kot dedišcina davnine, imena v Afriki, objavljeno v: Tretji venetski zbornik, Dunaj 2000. V teh predelih Slovenci niso prebivali. Imena so lahko le dedišcina prajezika, cigar vsedline nosi tudi slovenšcina. Znacilno pa je, da je pomen teh imen še danes razumljiv preko slovenšcine. Znacilne so, nadalje, tudi oblike nekaterih imen, ki so iste kot v slovenšcini. |
| Brezca |
|
Brezca (bri'zca) je bila senožet pod Mrzlim vrhom. Ime ne izhaja od brez, ki jih v tistem predelu ni, in jih od pomnenja ni bilo. Gre nedvomno za okrajšavo in pomanjševalnico iz brežina, izvirno torej brežinca. Niti prvega niti drugega izraza v današnjem tolminskem govoru ni vec. Osnova temu imenu je torej breg, dokaj znano ime, in beseda v rabi tudi v splošnem pomenu. Ime ima vec pomenskih izpeljank. V samem Tolminu obstajata Breg in Brežic (brejšc) nad Tolminko. Pri selah Ralne nad Zatolminom se nahaja Breg s cerkvico sv. Petra. |
|
Na Koroškem je mesto Breže (Friesach) in kraj Breze (Fresach), ob Bodenskem jezeru je Bregenz, okrajšano verjetno iz bregovnica. Verjetno je iz iste osnove tudi grški Pergamon v Mali Aziji. V nemšcini je v dokaj splošnem pomenu Berg za goro, hrib. Duden navaja zanj i.e. *bheregh- »visok, vzvišen« in kot izvedenke iz tega tudi ime Brigitte pa Bregenz in Burgund. |
| Rancíce |
|
Na pobocju Vodela, skoraj že pod vrhom, je bilo nekaj senožeti, ki so jim rekli na Rancìcah. Ime je bilo zelo zvenece, še posebej zato, ker so bile nekoliko nižje na pobocju druge senožeti na Vodicah, kar se je tako lepo rimalo. Pomena v imenu Rancíce mi nikakor ni bilo mogoce razvideti, dokler nisem v spisih dr. Tume naletel na omembo naziva roncìce, ki izhaja od ronkov, torej mali ronki. Iz Roncíc so torej po akanju (o > a) nastale Rancice, kar obliki površja, katerega oznacujejo, povsem ustreza. Iz osnovnega naziva ronek je nastalo vec izvedenk, od katerih vsaka oznacuje nek specificen odtenek prvotnega naziva: Roncíne, Roce, Rocinj, v našem primeru Roncíce. Na poti od Zatolmina v Dolje se nahaja tudi travnik Rocišce (Racišce), na rahlo vzdignjeni legi nad manjšim potokom. |
|
 |
|
Dovje pri Mojstrani je danes najbolj znano krajevno ime te vrste, ker je ob koncu 19. stol. tukaj služboval znameniti župnik Aljaž, ki je uglasbil pesem »Oj, Triglav, moj dom«. |
| Dobje |
|
Na vzhodno stran od Rancic je bila senožet z imenom Dobje, ki so jo že v petdesetih letih opustili. Ker smo se v šoli ucili o treh vrstah hrastov (hrast, dob, cer), sem si tudi to ime predstavljal kot naziv, ki izhaja od hrastov. Kot nalašc se na opušceni senožeti poganjali številni mladi hrasti. |
|
Toda hrasti rasejo na mnogih krajih, in zakaj naj bi prav ta senožet dobila ime po njih? Ko sem primerjal tudi druga podobna imena, je bilo jasno, da Dobje ni od hrastov, dobov, in da gre v resnici za Dovje, po betatizmu (v b). Naziv izhaja torej od izvirnega dol. Pricakovali bi vsled tega izvirnejšo obliko Dolje. Toda v tolminskem govoru so, kot kaže, locili Dobje (od »dola«) in Dolje (od »spodnji«), v narecni izgovorjavi dujl'. Temu nasproti pa ime Gorje v tolminski okolici manjka. |
|
 |
|
Planja (2453) v Julijskih Alpah. Svoje ime ima po planji, ki jo vidimo pod vrhom na desni strani tega posnetka. |
| Planja |
|
Ime Planja nosi ena izmed zatolminskih senožeti, v domacem govoru Plajn'. Henrik Tuma pravi, da je planja odprt svet, brez grmovja in drevja oziroma le s kakim drevesom (baumfreie Gegend). Osnova temu in podobnim imenom je plan (ž), samostalnik in pridevnik. Iz te osnove je izvedena planja kot oznaka površja. V imenu Plinabe, to so travniki na pobocju Vodela med Zatolminom in Doljami, je razvidna izvedenka planjave. Izvedenka iz tega naziva pa je tudi znana planina. Izvirno znacuje svet nad gozdno mejo, ki je res plan. Danes ima pomen le še kot pašnik za govedo, na Bovškem tudi za ovce, in se v tem pomenu nahaja tudi pod gozdno mejo. |
|
Narecno obliko plajn', ki je mogoce celo izvirna, srecamo tudi zunaj slovenskega ozemlja. Najbolj znano ime te vrste je Maria Plain, znana božja pot nad Solnogradom. Ime Plain je nosila tudi tamkajšnja ugedna rodbina. V švicarskh Alpah, v pogorju Silvretta, se dviga znameniti vrh Piz Buin (3312 m), v katerem se prav tako odraža plain' - buain – buin (Tuma). Torej špik nad planjo. Glasoslovne premene, kot v tolminskem (p > b) in koroškem govoru (l > u), ter krcenje dvoglasnika (ai > i), kažejo, da so v slovenšcini (venetšcini) obstajala narecja že pred domnevnim prihodom Slovanov, ko bi morali govoriti še enoten jezik. Ce poleg vsega pustimo ob strani dejstvo, da tkm. Slovani tudi v smilu razlag uradne ideologije do Švice niti niso prišli. |
|
 |
|
Piz Buin (3312 m) v pogorju Silvretta (Švica) je izvirno “špik nad planjo”. Ime Špik pomeni špicast in je v obliki Pizzo splošno razširjeno po italijanskih Alpah. |
| Lapac |
|
Stan in štale na planini Lapac (1140 m), ki pripadajo vasi Volarje, se nahajajo na zahodni strani Mrzlega vrha. Kako zapisati ime te planine v duhu slovenksega pravopisa, še ni jasno: po domace se ime glasi Lapac, dr. Tuma piše Lopoc (ceš da živina »lopa« vodo iz tolmuna), razni ucitelji so ime spakedrali v Lepoce, na karti Planinske založbe (1996) najdemo Lapoc. Mogoce je boljše Lopoc. Nad planino Bala nad Bavšcico, pa še nad Ucejo, ima ista karta podoben Lepoc. |
|
Osnova tega imena je nedvomno beseda poc, kar je v okolici Gorice naziv za vodnjak (it. pozzo). Izvedenke iz tej predhodne besede najdemo tudi v germanskih jezik jezikih: nem. Pfütze (luža), angl. pit (jama, brezno). Italijanski etimološki slovar (Pianigiani 1990) ima naslednjo razlago: globoko mesto, naravno ali umetno, s stalno vodo iz izvirov ali iz vodne žile, kjer pa ne prihaja na dan kot studenec. Ta razlaga se ujema tudi z lego planine Lapac, kjer se nahaja velika mlaka s stalno vodo. Mogoce bi kot knjižna oblika najbolj ustrezalo Lopoc. Kaj bi lahko predpona la- ali lo- pomenila, bi bilo treba šeraziskovati. |
| Glàve |
|
V rebrih pod pecevjem Rdecega roba (1916 m) se nahaja nekdanji pašnik Dolga crca (ed.). Namenjen je bil paši za teleta in junice, ker so bile prave planine namenjene le mlecni živini. Ta pašnik je imel tudi stan, ki je nudil zavetje pastirju. Drugi stan na tem pašniku se je nahajal precej višje v rebri, na polici nad skalnatim robom, ki so mu rekli na Glavah, po domace »na Glòuah«, in tudi »na Glabi'h«. |
|
To me pa ne prihaja, kot nekatera druga, od domnevno izvirnega naziva Glave, ki spominja na obliko površja, kakršne so cloveške glave, temvec od gol. Pod stanom na Glaveh se namrec iz travnatega pobocja odražajo že od dalec vidne gole skale. Koren imena *g-lu je poznan tudi v semitskem g-l-u. Od tega je glava, v rušcini še golova (gol-ova). |
|
 |
|
Poled na tolminske hribe v pozni jeseni. Na desni dolina Polog v senci, nad njo soncna lisa, to je Javorca. Nad njo je ostenje Rdecega roba. Zadaj zasnežena planja Krna, ki mu po domace praviho Vrh planje. |
| Javorca |
|
Javorca je ime široke police, ki se vzdiguje nad pašnikom Sredenca v dolini Tolminke. Znana je po spominski cerkvici padlim v prvi svetovni vojni. Na tem polici so bile svoj cas tri kmetije: pri Brecku, pri Bleku in pri Matjonu. O kakih javorjih, po katerih naj bi ta polica dobila ime, ni nikakega sledu. Pa tudi kje v bližini ne, tako da je izkljucena možnost, da bi polica dobila ime po teh drevesih. |
|
V Sloveniji je podobnih imen kar precej: Javorje, Javornik, Javor, Javorniki, Javoršcek, Javoršcica, Javorški gric. V ponemcenem svetu naletimo na Auerling. Rudolf Badjura ga prišteva med rastlinska imena, kar v nekaterih primerih lahko tudi drži. Toda na notranjskih Javornikih rase smrekov in ne javorjev gozd. O kakih javorih tudi tam ni sledu. |
|
Koren tega imena, kot nam ga uspe najti, je *au-r (pozneje *aul) in ob predponi (+s) *saul »sonce«. Semitsko prav tako *A-u-r, asirsko urru »svetloba, dan«, hebrejsko or »svetloba jutranja, dnevna, soncna« (Möller 22). Predvidevamo lahko, da je po jotaciji aur > jaur prišlo do javorja, javorce itd. Tudi javor je drevo, ki ima deblo svetle barve. Ime Javorca bi potemtakem pomenilo soncen predel, na svetlem, na soncu, cemur položaj Javorce povsem ustreza. Podobno tudi imena kot Javoršcek, Javorniki, Javornik. ipd. Tudi poklicen jezikoslovec bo le težko našel kako drugo razlago. |
| Da gre pri imenu Buin dejansko za planjo, je razložil naš Henrik Tuma. Razložil s tlopisnega vidika, brez upoštevanja glasoslovja, predvsem prevoja soglasnikov p >- b in l > u'. Rudolf Badjura pa je v njegovi Ljudski geografiji (Lublana 1953), kljub jugoslovanskemu ideološkemu terorju, vendarle uspel objaviti naslednje dognanje: Imena Jamtal, Jamspitze 3175 m, Jamjoch, Jamtalferner, Jamtalhütte (prav tako v gorovju Silvretta, op.p.) so znacilne price, da je segal naš živelj in njegov vpliv nekdaj tja do gore Dreiländerspitze 3212 m med Švico, Italijo in Vorarlbergom (str. 192). – Veliko soznacnic v babilonskem in slovenskem jeziku, ki prav tako kažejo na nekdanji prajezik na obmocju severne Afrike in Evrope, je objavil tudi Lucijan Vuga (†) v njegovi knjigi Jantarska pot (Bilje 2000). |
|
|
peti del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
June 29, 2009 |
|
 |
|
Tolminski Kuk (2085 m). Ime izhaja od »kolk« in se v oblikah Cuco, Cuculo, Cuccara, Cuoco pojavlja po vseh Apeninih in kot Cucù celo na Sardiniji. |
|
Dosedanja krajevna imenoslovja so vecinoma zapiski brez kake znanstvene smeri, od turistov ali geografov nabrano gradivo, ali pa jeziskoslovna raziskovanja. Pogoj za nabiranje dobrega gradiva je tocno poznanje kraja, ljudi in jezika. Pogoj za sistematicno in znanstveno razvrstitev gradiva pa ni le filogogicno znanje. Pravi vzrok, da ne moremo do pravega znanstvenega rezultata, je, da se je dosedaj nabrano gradivo vecinoma le filologicno proucevalo... Grki in Rimljani imajo bogato zgodovino bojev in vojskovodij, temna pa so in nerazumljiva, ali pa tlijo pod njimi vserod in vselej, tuja nepoznana imena (H. Tuma, Krajevno imenoslovje, v: Jadranski almanah, Trst 1823, 127, 129). |
| Kuk (1844 m) |
|
Vrhovi, ki nosijo to ime, so dokaj številni. Precej jih je tudi v okolici Tolmina: lubinski Kuk (651 m), žabijski Kuk (1844 m), Tolminski Kuk (2085 m), Kuk (1243 m) nad Livkom. Po zahodnem robu Banšcic jih je spet kar nekaj: Kuk (611 m) nad Zagoro, Kuk (665 m) nad Desklami, Vrhovski Kuk (716 m) nad Morskim, Avški Kuk (675 m) itd. Pojavljata se tudi obliki Kok in bolj izvirna Kovk…Pomen tega imena je dr. Tuma takole oznacil: kuki stoje konec gorske rajde (Jadran. almanah, 149). O starosti tega imena pa je sklepal tudi po tem, da se pojavlja dokaj številno po celi Italiji. |
|
Koren imena Kuk je po vsej verjetnosti še i.e. k – g (k > g), iz njega izhaja tudi pomensko podoben kog »pregib zadnje noge« (Kniebug des Hinterbeins), v latinšcini coxa »bok, bedro« (Möller, 128). Staro vis. nem. hahsa (Hachse), sanskritsko kákša »pazduha«. V semitšcini kh – s, sirsko Hasa »bedro, kolk, ledja«, arabsko (+ r) khasrun »tanjši del nad ledjem«. Iz iste osnove je tudi Kogel, od kog, ki pomeni izvirno pregib ali prelom na pobocju. Za razliko od guge, ki je razvlecen prelom. Priimki, izpeljani iz teh osnov, so Koglar, Kogovšek. Hišno ime » “pri Kukcu« (Zatolmin in Zalaz) in tudi »pri Kugijcu« (Dolje). |
| Zalè |
|
Na cesti, ki vodi od Zatolmina v Polog, se nahaja most cez strmo grapo z imenom Zalè. Sredi grape je gladka skalnata škarpa in na koncu rob, naravnost v Tolminko. Tudi to je eno izmed imen, katerih pomen je nepojasnjen. Ce ga postavimo ob pridevnik zal (lep), predstavlja prav njegovo nasprotje. Koren tega imena je še kentumski *ghu-r ali tudi *ghu-, »upogniti, ukriviti se« (Möller 85), pred i.e. K-u-r, sanskrtsko hvarati »gre po strani, skrene s prave smeri, pade in se prevrne«, slovansko zulu »zloben«, litavsko ižvilnas »postrani«, pažvilti »nagniti se«. Semitsko, že satemsko s-u-r, arabsko sauira »inclinavit, propensus fuit«, trans. sara »he demolished, threw (it) down«, saurun »the side of the neck« (stran tilnika), sirsko saura »collum« (vrat). Pristavi k temu tolminsko soura, danes že pozabljeno. |
|
 |
|
Pian di Cengia (2528 m) v Dolomitih s policami na pobocju. Ime povsem ustreza slovenskemu Celà, na Celah, na Celih. |
| Célà |
|
Nad vasjo Dolje se na pobocju hriba nahaja terasa z imenomn Célà (mn.), domace Cielà, na Ciel’h. Nad vasjo Zatolmin je polica s skalnim robom imenovana prav tako Cielà (mn.), nad planino Medrje je Celo, z tolminski a-kanjem Céla. Prvi dve obliki imena, ki izhaja iz iste osnove, sta starejši. V isto skupino spada tudi Ceglo pod Medano v Brdih. Cetudi to ime nima skalnega roba, nam jasno odraža prvotno obliko, ki se v italijanšcini glasi cengia (Felsband). V danes italijanskih Alpah veckrat naletimo na to ime, na primer Mte. Cengio (1351 m) nad Vicenzo. Pojavlja se tudi v nemški obliki, na primer Tschingelhorn (3581 m) v pogorju Jungfrau, nad švicarsko dolino Lötschen. Pojav tega imena na vec jezikovnih prostorih kaže na njegov skupen izvor. Mogoce še predvenetski. |
| Guga |
|
Na jugovzhodnem koncu Zatolmina se nahaja hiša z imenom pri Gugalu. In res se od tam na vzhodno stran vlece v dolžini kakega pol kilometra znacilen prelom v površju, torej guga. Pod njenim robom vodi cesta na Loce. Rudolf Badjura (str. 78) opredeljuje ta pojav (mn.) kot žlebine in robovi na vprecni smeri. Nanj naletimo tudi po Alpah npr. Huggach Kogel (2340 m) v Visokih Turah, kraj Gogitsch na planoti Waldviertel (Sp. Avstrija). V našem primeru je nekoc nedvomno obstajalo tudi ledinsko ime Guga za omenjeni prelom. Njegova sled se je ohranila danes le še v hišnem nazivu. |
|
Koren tega imena je še semitski *gul (i.e. *kul) »valiti, vrteti«. Primerjaj arabsko perf. gala »prišel je okrog«, galun »zid, ki obdaja vodnjak«, hebrejsko podvojeno gilgal »kolo«, galgal »kolesje«, judovsko aramejsko galgel »valiti, kotaliti«, gulgulta »lobanja, krogla, okrogel kamen«, navadno podvojeno amharsko gul-l »valiti« itn. Polno podvojeno etiopsko kualkuala »vibrare, rotare (gladium)«; arabsko (+ d) kolada »sukal je (vrv), vil, venec pletel«, etiopsko kalad »orbis, arcus« (Möller 132). – Ime Goga, v katerem slutimo okrajšavo podvojenega »gulgula« ima skoraj gotovo a.e. koren. Iz tega torej tudi ime svetopisemske gore Golgota. Priimek, izpeljan iz guge, je Gogala. |
|
 |
|
Triglav (2864 m), severna stena. Njegovo ime je bajeslovno, od starega boga vesoljstva. Skalnata stena je bila po stari veri domovanje božanstva. |
| Sténa |
|
Na cesti v Polog pridemo po kakem kilometru do kraja z nazivom Stenìca. Pozimi, ko gozd nima listja, se jasno vidi odsekana stena, ki se vlece premo po pobocju proti dnu doline, kjer tece Tolminka. Ime Stenica je pomanjševalnica, ker pridemo po nekaj kilometrih do kraja, kjer v isti smeri poteka vecja stena, imenovana prav Stèna. Kmalu potem dospemo do nekoc velike, danes pa opušcene kmetije Zastenar, Za Steno, tudi Za Stenò. Visoko na pobocju je nekdanji pašnik Na Steni (Na Sti’n). |
|
Osnova tega imena je ista kot v nemškem Stein, ali angleškem stone, cetudi njun pomen nekoliko odstopa od tistega pri slovenski steni. Tako se npr. nekoc rimsko ime Stenium, za kraj ob slapovih na izlivu Rena iz Bodenskega jezera, imenuje danes Stein. Nemško jezikoslovje (Duden) izvaja pomen besede »Stein« od sanskritskega korena *stai »zgostiti se, strditi se«, kar le za silo ustreza. V italijanskih Alpah so imena iz te osnove redka. Verjetno sodi v to skupino ime kraja Sténico zahodno od Tridenta. |
|
 |
|
Bucenica (510 m), ki od južne strani zapira tolminsko kotlino (na levi), je izvirno “bocenica”. V ospredju vas Volce. Nad njo Mengore (453 m) z božjepotno cerkvico. |
| Bucenica |
|
Že v drugem venetskem zborniku (Etrušcani in Veneti 1995, 142) sem omenil, da številna imena, ki spominjajo na bukve, izhajajo vecinoma od nazivov bok, bokovje, in so dokaj številna: Bukovec, Bukovca, Bukovci, Bukovce, Bukovcnik, Bukovica, Bukovina, Bukovje, Bukovska grapa, Bukova gora, …gorica, …špica, Bukovšcek, Bukovšcica, Bukov žlak, ipd., na nemškem svetu Buchberg, Buchenberg, Buchegg, v ogrskih predelih Bükk itd. V to skupino imen spada tudi Bucenica (k > c), ki je bila prvotno ocitno še Bukenica ali Bokenica. |
|
Toda pojavljajo se tudi imena, ocitno iz iste osnove, vendar s pomenskim premikom, ki nima vec zveze z znacilnim »bokom«, na primer prelaz Bukovo (717 m) nad Baško grapo, ali na primer zaselek Bukovje v vasi Števerjan, in mogoce še kateri prelaz ali preval. Osnova tem imenom pa je ocitno a.e. *p-u, grško pule »vrata, duri« semitsko *b-u, napol podvojeno b-u-b, asirsko babu, arabsko babun, ipd. Od tega znameniti morsko prehod Bab al Mandab. Ocitno je bilo Bukovo prehod ali vrata, preko katerih je vodila predzgodovinska pot iz Cerklanske koltine v Baško grapo. V primeru Bukovja v Števerjanu gre za višinski prehod med števerjanskim in severnim delom Brd, ki se sedaj nahaja v Sloveniji. |
|
 |
|
Blümlisalp (cvetoca planina), južno od švicarskega Berna, je dejansko samo prevod našega imena Svitje, ki je v narecnem govoru postalo Cvetje. |
| Cvetje |
|
V domacem izgovoru Cvi'tj', na Cvi'tji, je polje nad nekdanjim dijaškim domom pod Tolminom. Na levi pod njim reka Tolminka zavije, naredi svitje, iz katerega je nastalo »cvi'tj'«, in od tega »cvetje«. To lepo cvetoce ime je potem prešlo tudi na goro z vijugastim oziroma zvitim grebenom. Južno Mosta na Soci se nad Kozmericami in nad Ušnikom na drugi strani dviga hrib Cvetje. Bolj izvirno ime nosi znana Svinja (planina) na Koroškem. Na zatolminski planini Sleme je Svinjska dolina (seveda brez svinj). Zahodno od Kobarida, kjer cesta mocno zavije, leži vas Svino. Vse od: zvinj, zvitje ipd. |
|
S tem pa še nismo pri koncu. V zahodnih Alpah je bilo ime tudi prevedeno. Campo dei Fiori (1226 m) je ime hriba na vzhodni strani jezera Lago Maggiore. Takih »cvetocih« imen je v italijanskem hribovskem svetu še vec. Ocitno je bilo tukaj Svitje – Cvetje prevedeno v »fiori« (cvetlice). Tako je nastalo »cvetoce polje«. V Švici ima mogocna gora v Bernskih Alpah ime Blümlisalp (3671 m), to je“cvetoca planina«, kar dejansko ni, saj je zelo skalovita. Ime Cvetje, od zvitje je tuakj prevedeno v nemško Blume (cvet). Gora ima tudi mitološki naziv Frau (Baba). |
|
 |
|
Campo dei fiori, pogled z jezera na vijugast oziroma zvit greben: svitje, cvetje, prevedeno v ganljivo »cvetlicno polje«. |
|
Imena v visokogorskem s svetu izhajajo od pastirjev, kjer so še v predzgodovini pasli svoje crede. Kot navaja Henrik Tuma, so planine prav na Goriškem ohranile še najbolj izviren znacaj, kar zadeva lastništvo in pašne pravice, pa tudi ustrezno izrazoslovje. – Goriške planine so ohranile svoj slovenski znacaj cist, vsi izrazi so pristni in bogati, docim so nemški in ladinski ubogi in cesto zajeti iz slovenskega: Sirte za sirotko, Döse za dežo, Spriess za prosnico, Schotten za skuto, Schment za smetano, Bongrad za pregrad, Käse iz caseus in ta je iz kvas. Ladinski sir, sic, scuete in latt zerv so ocitno slovenske sirotka, sec, skuta, crmljeno mleko. Tako naj ima slovenski pastir zavest, da je od veka vekov na svoji grudi, da je na tej zemlji njegova kultura prva. - Hernik Tuma: Naše planine, v: Gospodarska citanka, Gorica 1925. |
|
|
|
 |
|
Cadrg, selo na obsežni polici, kot kandreja pod dolgim Vrhom Ruta (1082 m). Višje od tega vrha je Grušnica (1570 m). V ozadju greben Tolminskih ali Bohinjskih gora. |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
šesti del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
July 15, 2009 |
|
Poskusi, da bi zgolj s slovansko etimologijo razložili pomen številnih imen v Julijcih, se ponesrecijo. Pri teh imenih odpove vsa »zakarpatska« slovanšcina. Zato je takoj pri roki izgovor, da smo jih prevzeli od poromanjenih »staroselcev«. Takšno je namrec navodilo jezikoslovcem, ki ga morajo potem zaradi politicne ideologije kot »znanstvenega« ponavljati še drugi. Imenoslovci se tega zavedajo, a so povsem nemocni in preslišani, ker so naši domnevni predniki pac »morali« priti izza Karpatov. V nasprotnem primeru se podere vsa ideologija panslovanstva in jugoslovanstva. Pa tudi pangermanstva, ki danes še vedno triumfira na nemških in avstrijskih univerzah in akademskih ustanovah. Obmocje današnje Nemcije je namrec prepolno slovanskih (venetskih) imen, ki poleg etnološkega izrocila pricajo, da današnji Nemci izhajajo še v vecji meri od »slovanskih« Venetov (Vendov) kot pa od starih Germanov. |
| Cadrg |
|
Prijazna vasica tega imena nad reko Tolminko se nahaja na široki terasi na nadmorski višini 685 m. Nad njo so se pod grebenom, ki doseže najvecjo višino Vrh Ruta (1082 m), razprostirale bolj strme, vendar travnate senožeti. Njenega imena si danes ne zna razložiti nihce vec. |
|
Poskusi, da bi s kako slovansko kot tudi tujo etimologijo prišli do dna pomenu tega nenavadnega imena, ne privedejo nikamor. Do prave rešitve nam pripomore šele tlopisje in krajepisje. Položaj vasice Cadrg, ce jo gledamo od dalec, je tlopisno kakor sedež na pobocju hriba, in strme senožeti nad njo kot naslonjalo, torej nekakšna stolica. Na Tolminskem ji še danes pravijo kandreja, kar je nastalo iz prvotnega kandrega ali kadrega. Iz tega z mehcanjem (k > ) cadrega, in potem v omenjenem imenu Cadrg. |
|
Na podobna imena naletimo tudi v osrednjih Alpah in celo na Apeninu: Cadria (2254 m) nad Val Giudicarie, kraja Càndria in Cadro na obmocju Lugana, blizu jezera Maggiore celo Cadrezzata itn. Beseda kandreja ali candrega, ki je podlaga temu imenu, je stara dedišcina. Ime ni »slovansko«, je lahko samo slovensko in venetsko. |
|
Ugledni Bezlaj navaja (Eseji… 89, 92), da se je Cadrg razvil naravnost iz lat. cataracta (slap), cemur da ustreza tudi nemški Kederich. In da lahko tudi foneticno dokažemo, da je bilo to sprejeto naravnost od Romanov. To pa ni verjetno, saj imamo tudi katarakte v Nubiji, na Nilu. Niso pravi slapovi, temvec bolj brzice, prelomnice v strugi, in kaj malo verjetno je, da so bile tudi te prevzete iz latinšcine. Cesa podobnega v Cadrgu ni. |
|
 |
|
Mte. Cadria 2254 m nad Val di Ledro, na severni strani Gardskega jezera kaže prav tako obliko kadreje (kandreje). |
| Dolje |
|
Vas Dolje ne leži v dolu in tudi ne »doli« (spodaj), temvec tik nad široko in še bolj dolgo polico nad Soco. Ime te vasi je vsled tega nedvomno okrajšava imena Dolgje in tudi pomen ustreznega i.e. korena d-lagh je isti: dolg, pri cemer se d pojavlja kot predpona oz. kot preformativ. Pred in pod vasjo je dolog ravno polje. Pogosto tudi z nosnikom dl-ngh, pa z a-preformatiom kot v s semitskem A-r-k (l < r). Ostanek le-tega se pojavlja v imenih, npr. Apulija (ital. Puglie) in v narecjih, npr. tolminsko apajlk (pajek). |
| Gabrje |
|
Ime Gabrje je bilo obširno razloženo že v Venetskem zborniku 3 (Dunaj 2000, 206). Njegov a.e. koren je *g-u (i.e k-u) »votel, uslocen« (Möller, 145). Izvedenke iz tega korena izražajo obliko »uslocen« tako v pomenu obrnjen nazgor (kot obok) kot tudi navzdol. Litavsko kukara je npr. »gric«. V semitskih jezikih ima ta koren številne pomenske izvedenke, tako hebrejsko gau »hrbet«, arabsko gaubatun »potocna za deževnico med hišami«. Zacetni glas je lahko tudi kh, tako kh-u »spelunca, caverna, locus depressus«. In tudi s predpono kot ma-kharun (jama votlina). Lega tolminske vasi Gabrje tem pomenom povsem ustreza: uslocena lega pod rebri Mrzlega vrha. |
|
 |
|
Idilicne Žabce na levem bregu Tolminke |
| Žabce |
|
Vas Žabce nedomno ni poimenovana po »žabah«, temvec izhaja prav tako iz starodavnega a.e. korena *s-u »pocivati, spati« (Möller, 238), v sanskritu svápti, arabsko sabata. Pomenski razvoj v izvedenkah s tem korenom je privedel do današnjih nemških glagolov schwimmen (plavati) in schweben (lebdeti, na vodi ali v zraku), v slovanskih jezikih pa do naziva žaba (za žival, ki lebdi na vodi). Imena kot Žabja vas, Žabji kraj, Žabnice… oznacujejo neko planjavo pod hribom. Pogosto se na njej nabira tudi voda. Priimek Švab kot tudi Žabkar izhaja od lege neke kmetije na takšni ranini. Prim. obrazložitev v Venetskem zborniku 3 (Dunaj 2000, 169). |
| Dvor |
|
V Tolminu je imel oglejski patriarh nekoc svoj letni dvor. Tistemu mestu, kjer je stal, pravijo še danes na Daru, to je na Dvoru. Gre torej za dokaj staro besedo, ki je v tolminskem govoru v splošnem pomenu ni vec. Njen koren (Möller, 63) je predzgodovinski *dhu-r, pred i.e. tauar, staro cerkv. slovansko dvoru »dvor, Hof«, staro vis. nemško turi, litavsko dùrys, gotsko daur, latinsko fores, vse »vrata«, nemško Tür, avestijsko dvarem »Hof, Tor«, latinsko forum »tržnica«, semitsko t-u-r, arabsko turun »dvorišce, prostor pri hiši«, hebrejsko tur »obodni zid«, novo hebrejsko tira »obzidje«. V sanskritu dvara »vratnica, Türflügel«, i.e. *duer. V tolminskem govoru je beseda izginila tudi v pomenu hišnih vrat - duri, dveri. Zamenjal jo je »porton«, ocitno izposojen iz iz furlanšcine. |
|
 |
|
Lobbia Alta (3195 m) v skupini Adamello, osnova imena je lob, kot v Lobje. |
| Lubin |
|
Na prehodu iz Tolminske kotline v Baško grapo se nahaja vas Lubin (387 m), danes izpisana v jugoslovanski obliki »Ljubinj«, kot tudi vecja vas »Poljubinj« pod njo. Domacini izgovarjajo 'lbin (krcenje u-ja) in palbin, to je Podlubin (a-kanje in izpad d-ja). |
|
Pot preko Lubina je starodavna in tudi ime je dokaj staro. Spada v isto skupino kot Lubel (Ljubelj), Lubno (Ljubno), Lubicna (Ljubicna), Lubija (Ljubija), Lubnica (Ljubnica) in seveda Lublana (Ljubljana) in najbrž tudi štajerski Leoben. Koren tega imena je slovanski *lub (Bezlaj) ali tudi *lèb (Pleteršnik). Slednji ga pojasnjuje z nemškimi izrazi kot Hirnschale, Stirn, Schädel, Anhöhe, Hügel. Imena te vrste se nahajajo tudi na obmocju nakdanjih Venetov, Ilirov in Keltov. V dalmatinskem primorju se pojavlja koren *lib. V pogorju Adamello v osrednjih Alpah sta Lobbia Alta (3195 m) in in Lobbia Bassa (3033 m). |
|
Primer Lubina kot napacnega zapisovanjam in jugoslovanjenja krajevnih imen v teh predelih, ni osamljen. Onstran prehoda je v Baški dolini vas Melci (izg. Meuci), katere ime je danes prav tako »polepšano« oziroma pošvedrano v Podmelec in uveljavljeno v vec primerih z navadnim prepisovanjem. Iz istega korena je Lublana, danes že do skrajnosti popacena Ljubljana. |
|
 |
|
Umetno popaceni Podmelec v napisu na železniški postaji. Izvirno ime je Melci. Napis še vedno uci »zaostale« domacine o »pravilni« slovenšcini. |
| Grahovo |
|
Ime tega kraja nas nedvoumno spominja na grah, s katerim pa nima neposredne vsebinske zveze, razen po svojem korenu, glede na obliko grahovega stroka. Koren imena nam v svoji i.e. obliki gu-r »vorare« (požirati) že dokaj jasno nakaže njegov pomen in pomenske odtenke v njegovih izpeljankah. Ena od teh je tudi grlo v slovenšcini, staro vis. nemško querca »Kehle«. Tudi ta koren imajo a.e. jeziki, semitsko *gu-r, podvojeno gu-rg-ur, kot v arabskem gargara »he swallowed, poured down his throat«, aramejsko garger »poželjivo piti«, hebrejsko s pripono (+ n) garon »golt, grlo, vrat« itd. (Möller 97). Grahovo je torej kraj, kjer se dolina Bace zoži, napravi grlo. Vsled tega so ga Itaijani poimenovali kot Gracova Serravalle. |
| Kenda |
|
Ime kmetije nad dolino Bace nasproti vasi Kneža. Spada najbrž k selu Rakovec. Mogoce niti ne gre za ledinsko ime, temvec je kmetija dobila naziv po priimku njenega gospodarja. Priimek Kenda je namrec precej razširjen v Baški grapi. Iz njegovega korena pa izhaja tudi vec krajevnih imen, ki imajo enak osnovni pomen: Kandija (pri Novem mestu in pri Št. Jerneju), Kandrše (ob Savi blizu Litije), Kaneda (ob Dragonji v Istri), pa tudi Kindberg v dolini Murice, nedalec od Brucka. Tudi priimek Kandut je iz te osnove, in prav tako tudi priimek Gande. In tako se imenuje tudi hribovska kmetija v naselju Brezen priu Vitanju. – Priimek Kenda razagajo navadno iz osebnega imena Konrad, ki pa ga na Tolminskem ni. |
|
Zdi se neverjetno, in vendar je pomen tega imena razviden šele iz a.e. korena ter njegovih izvedenk. Iz ustreznega i.e. korena gh-d-r kot v latinskem hedera »bršljan«, grško hiddos, je razviden le pomen »viti, vezati« (ligavit, vinxit). Enako v aramejskem k-t-r, hebrejsko kašar, v pomeni »privezati«. Toda aramejsko kiššarta in hebrejsko kiššurim pomeni »pas« (Möller 104). Pas, s katerim nekaj privežemo. V primeru naših imen gre za pas sveta, ravnega ali položnega, najveckrat ob rekah, neredko pa tudi na pobocju hribov. Od kmetije v takem predelu izhaja, po mojem, tudi priimek Kenda. |
|
Le cemu je treba na primer v naših zemljepisnih in drugih knjigah venomer pogrevati udomacene napake? Pocemu nam »dolinski sklep« ali »zaklop, zakljucek doline« oziroma celo »zgornji oddelek doline«? Mar naš kot, konec res nista za rabo v znanstvenih razpravah?... In zakaj neki »bocje, pobocje«, ce poznamo stran in reber, visoke in nizke rebri, ipd... pa zarezan pot namesto globace... serpentine, ride, kjer imamo kljuce, klucni pot in kljuke, kroge ovinke... Rudolf Badjura, v: Ljudska geografija, Lublana 1953, 16. – Naj na tem mestu spomnim na priimek Kunc (od »konc«, konec doline, kjer je bila navadno kmetija). Razširjen je po nemško govorecem svetu v obliki Kunz in Kunze. Nosila ga je tudi ugledna sopranistka Zinka Kunc. Podoben primer je naziv Zelg, od »celek« (kmetija na enem kosu). Nanj naletimo v Švici. Tudi to ime je razširjeno kot priimek. – Pojasnilo k prejšnjemu poglavju. V romanskem jeziku obstaja beseda tschengel (Felsterrasse), ki pomeni prav to, kar slovensko ime Celà. |
|
|
 |
|
Drežnica, nad njo Krn (2245 m), levo od njega pobocje Morizna. |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
sedmi del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
July 27, 2009 |
|
Ugledni berlinski slavist Max Vasmer je napisal obsežno študijsko delo Die Slawen in Griechenland (Slovani v Grciji, Berlin 1941). Številna imena je razlagal po enakih splošnih besedah, brez upoštevanja tlopisja. Torej na ljudski nain kot: Bukovo od bukev, Gabrje od gabrov, Jablanica od jabolk, Hruševje od hrušk... Tako je za Višnje razlagal, da tam rasejo drevesa višnje itd. Samega kraja nikoli ni videl. Na podlagi tega dela so potem zgodovinarji navajali, da je naselitev »Slovanov« v 6. stol. segla tudi v Grcijo in celo na Peloponez. Takšna navedba se nahaja v šolskih knjigah še danes. Iz dozdevno slovanskih imen so naredili kar narod in na njihovo obmocje naselili »Slovane«. Imenoslovje jim je bilo isto kot jezikoslovje. Da gre dejansko za dve vedi, se vse do danes niso zavedeli. |
| Drežnica |
|
Tudi pomen tega imena lahko razrešimo le preko starodavnega a.e. in i.e.korena *d-rg v pomenu »stopiti, stopati« (Möller 47). Njegove pomenske oblike so v slovanskih jezikih dokaj razširjene: rusko doróga, poljsko dróga »pot, cesta, potovanje«, ceško dráha »pot« starejše »pot za živino med polji«. Iz pomena teh oblik še ne moremo razbrati pomena, kaj izvirno pomeni Drežnica. Tudi v starejših a.e. oblikah najprej še ne. |
|
Tako je tudi arabsko daragun še vedno »pot, cesta ali steza«, enako tudi asirsko daragu. Toda arabsko daragatun je »stopnica, stopnišce in lestev« pa »stopnja, stan« (degree, grade), in tako tudi aramejsko. Hebrejsko  »skalna stopnja, polica« (Felsensteig), visoka stopnicasta gora« (hoher treppenartiger Berg). Drežnica je torej kot stopnja nad dolino Soce, polica pod visokim Krnom. |
|
 |
|
Volce, spredaj volcansko polje, in za njim Cigin in njegovo polje. |
| Volce |
|
Dokaj velika vas na koncu obsežnega polja, nasproti Tolmina. Ime, ki mu po domace pravijo tudi Uce, se je še v srednjem veku glasilo Volcane, zapisano v benecanskih kartah Volzana, in tako prevzeto tudi v italijanšcino. Danes je takšna daljša oblika ostala le še v sklonu »iz Ucan«, poleg »iz Uc«. Množinska oblika imena kaže na prvotno ime Poljcane, Poljce (p, b v). Vzporedje k temu imenu je Bolzano, Bozen, na Tirolskem, pa tudi Bovec oz. Bovc, iz Poljc. Tako Volce kot Bovec se nahajata na robu širokega polja. |
|
Koncnica –ane (mn.), kot tudi –ana (ed.) pomensko ni povsem jasna. Fr. Bezlaj je nima za slovensko. Ocitno zato, ker ji ne najde vzporedji v drugih slovanskih jezikih. Torej napacna metoda, ki temelji na panslovanski ideologiji. Ta koncnica oz. obrazilo ima vecalni pomen kot v besedah: dvorana, poljana. Njena množinska oblika bi lahko pomenila prvotne hiše v vecjem številu, iz katerih je zraslo naselje, vecja vas. |
|
 |
|
Modrej bi bil kraj na sredini, mogoce med dolinama Bace in Soce. Onstran vode se vidi vas Modrejce. Vmes zajezena Soca. |
| Modrej |
|
Vas Modrej leži blizu Mosta na Soci. Tudi to ime je neverjetno staro. Njegov koren em- (iz a.e. A-m) pomeni sredino (Möller 66). S pripono (+ t), iz a.e. d-, je nastalo grško meta, staro nord. med, staro vis. nem. mit. S pripono i.e. (+ r) je nastalo ent-r (nt < mt), grško enteron, sanskrit antrà-m »Eingeweide« (drob, cevesje)... avestijsko antare, staro pers. antar (< enter < *emter), »na sredini, med«... Semitsko *m-t, s pripono (+ n) semitsko m-tn, arab. matnun »sredina (loka, sulice..)«, staro egip. mtt, koptsko mite »sredina«... |
|
Modrej je torej vas nekje na sredini, verjetno med dolinama Bace in Soce. Iz istega korena izhaja medvomno priimek Modrijan. Mogoce posestnik, ki je imel kos zemlje nekje na sredini, bodisi v tlopisnem pomenu ali pa glede na druge posestnike. |
|
 |
|
Trnovo ob Soci, ob koncu vasi je tudi na tej sliki vidna velika pecina. |
|
Danes se na splošno misli, da ime Trnovo, kot ga ima tudi vecja vas nad Kobaridom, prihaja od trnja. V resnici pa je osnova tega imena beseda »turnje« , v kateri se je u skrcil v polglasnik. Verjetno gre za velik skalnat rob pri vasi. |
|
Imen iz te osnove je na slovenskem ozemlju kar precej: Trnava, Trnovica, Trnovce, Trnje, Trno, Trnjeva gora, Trnovec, Trnovska vas, gozd, vrh, Trnovšek ali tudi Drnovšek… Nedvomno gre tudi v tem primeru za a.e. ime, kot ga odraža maloazijski Taurus, pa Tauromenium (Taormina) na Siciliji, kot tudi Ture (Tauern). Odtod tudi „turno“ (visokogorsko) smucanje. Osnovni pomen te besede je torej »gornji« ali »višje ležec«. |
|
Nic manj ali celo še vec oblik tega imena je ohranilo staro obliko, brez krcenja u-ja, tako Turiška vas, Turinjek, Turjanci, Turje, Turk, Turke, Turki, Turkoš,…pa Turjak, ki ga je pisec tam nekje v 12. stol. v nemškem zapisu pomotoma prevedel v Auersperg. S tem je tudi ugledna kranjska rodbina na tem gradu nehote postala »nemška«. |
|
Tudi razni Turški klanci so strmi klanci, in niso poimenovani po Turkih. Naziv „turški nagelj“ prav tako ni od Turkov, temvec je v resnici turski nagelj, torej gorski nagelj. Tudi prvoten grad se je imenoval turen. Ta beseda nam je ohranjena še v pomenu cerkvenega turna, ki so ga razni cistilci slovenšcine poimenovali v „zvonik“. Samemu turnu pa so nadeli „slovanski“, dejansko ruski naziv „stolp“. |
|
Nekatera teh imen kot Turnc, Turnca, Turnce, Turn, Turnišce, Turno, Turovo in še katero utegnejo izhajati iz korena *ter (vrteti). Iz njega izhaja tudi znameniti trnac, na katerega so v planinskih stanovih obešali sirarski kotel, tako da so ga lahko z vrtenjem pristavili ali odstavili z ognja (Tuma). Po gorah v danes nemškem svetu so se nam ohranila imena v oblikah Turner, za vrhove na zaokroženih grebenih. Predeli na pobocjih, ki so nekoliko vboceni, torej zavrteni, pa imajo pogosto obliko V’rti. To ime, nelahko za nemški sluh in izgovorjavo, so redno prevajali v Garten. |
|
 |
|
Pogled na Volarje s pobocja Mrzlega vrha, viden je most cez Soco. |
| Volarje |
|
Pomen imena idilicne vasi Volarje razlagajo navadno od “volov”, ki naj bi jih tam nekoc pasli. Kdor pa pozna vsaj nekoliko kmecko gospodarstvo, ve, da se je redek vol pasel le med drugo živino, navadno med kravam. Na Volarjih, kot tudi drugod, volov samih niso pasli. Pomen imena Volarje moramo torej iskati drugod. |
|
Na podoben primer naletimo v Bohinju, v imenu tamkajšnje doline Voje, od Logje (lv/u), z izpadom soglasnika g. Znacino je, da so to ime tudi v nemštvem svetu tolmacili z “voli” in ga dosledno prevedli v Ochsental. Vas Volarje izhaja od Logarje in ob vasi se res nahaja log, ki ga Soca obcasno preplavi. |
|
 |
|
Slikovita planina Laz nad Bohinjem |
| Laz |
|
Selo s tem imenom se nahaja nad Tolminom in je prav slikovito: nekaj hiš vrh skalnega brda na pobocju Kobilnika. Na obeh straneh brda se nahaja obdelan svet v grivi, z nekaj njivami. Na Tolminskem se njiva v grivi ali pa samo senožet, naziva navadno “v lazu”. Njive ni mogoce orati temvec jo je treba prekopati. Predhodno pa po njej raznositi gnoj. |
|
V Bohinju naletimo blizu jezera na Ribcev Laz, v višjih legah na slikovito planino Laz. Ime pomeni približno otrebljen, obdelan kot tudi za pašo pripravljen svet. V nemškem svetu v Alpah se ime pojavlja v obliki Laas. |
|
 |
|
Slikovita vas Tschiertschen (1350 m), kanton Grisun, Švica. |
 |
|
Za vas ali selo v Julijcih tega imena sicer ne najdem. Ima pa ga pašnik, ki se nahaja nad dolino Tolminke, nad nekdanjo kmetijo pri Zastenarju. Navajam za zaradi tega, ker se v njem odraža prastar nacin pridobivanja odbedlovalne in pašne površine. Ime prihaja od “crtiti”, kar pomeni krožno obrezati deblo drevesa pri tleh. Drevo zaradi tega usahne in se posuši. Potem so celo hosto, ki se je bila posušila, zažgali. Torej vcrten gozd, crtje crce.
|
|
Znacilno je to, da naletimo na to ime v obliki Tschiertschen (1350 m) tudi tam dalec v švicarskih Alpah, in sicer v kantonu Grisun (Graubünden). Danes je kraj znano letovišce. Ime se pridružuje številnim drugim slovenskim – venetskim imenom na švicarskih tleh. Naj pri tem navedem še ime Zelg, od celek, za kmetijo, ki ima ves svet v enem kosu. |
| Sovce |
|
Sovce (knjižno Selce) je selo pod vasjo Vrsno. Tudi nad Zatolminom sta dve škrbini, Veliko in Malo Sovce, in preko niju vodi pot na drugo stran hriba. Imena te vrste izhajajo iz osnovnega naziva sedlce, v pomenu prehoda ali prevala z nazivom sedlo, kot pri »sedeti«, vendar tukaj od oblike, ki je znacilna tudi za konjsko sedlo. V nemšcini Sattel, konjsko sedlo in gorsko sedlo, ki ji daje Duden vzporedje v ruskem sedló, v obeh rimerih od i.e. *sed »sesti, sedeti«. Nemška beseda naj bi bila izhajala iz vzhodne germanšcine, kot nemška znanost oznacuje venetšcino. |
|
V Breginskem kotu se nahaja vas Sedló, in druga vas Staro sedlo (uradno popaceno v Staro selo). V obeh primerih gre za najbolj preprosto besedo, ki oznacuje naselje in je starodavna, še afroevropska. Primerjaj razne Sidi po zahodni Afriki. - To ime ima tudi pomajševalnico Sedlce, dokaj razširjeno tudi po Alpah v nemški obliki Sedlitz. Od tega izhaja skoraj gotovo tudi Sovce (knjižno Selce), to je manjše gorsko sedlo. Ime te vrste, kot gorsko sedlo, pravi R. Badjura (str. 93) se uveljavi pri Nemci šele okoli 1825. Vendar pride s to navedbo v protislovje, ko pravi drugod, da je slovensko (gorsko) sedlo prevzeto od nemškega Sattel. Res bi bilo kvecjemu obratno. |
|
 |
|
Lisec (1653 m), v ozadju Julijci. Ime pomeni gladko, to je “izlizano” površino. |
|
 |
|
Lyskamm (4527 m), vzhodno od pogorja Monte Rosa. |
| Lisec |
|
Zgornji in Spodnji Lisec je nekdanje selo pod vrhom Lisec (1046 m), nad dolino potoka Kneža, ki se izliva v Baco. Onstran grebena se za Crno prstjo nahaja vrh z enakim imenom, Lisec (1653 m), in pod njim nekdanja bohinjska planina Za Liscem. Imena iz te osnove so na po slovenskih predelih dokaj številna: Lisca, Lisce, Lisicje, Lisicnik, Lisina, Lisnica, Lisjak, Lisjaki, Lišcak, Liški potok, Lišnica, pa Lisac in Lišcic nad Klano, danes na hrvaški strani, Lišcace (Lischiazze) ob poti iz Rezije v Ucejo, in še katero. Imena so izredno stara, in nimajo seveda nikake zveze z „lisicami“. Njihova osnova je lisa, lisast, izlizan svet. |
|
V švicarskih Alpah je iz te skupine verjetno najbolj znacilno ime Piz Lischanna (3105 m) nad Sp. Engadinom. Nadalje Dent de Lys (2014 m) nad letovišcem Montreux ob Ženevskem jezeru. Na gornjem italijanskem predelu najdemo vec takih imen: Colle del Lis (1600 m) zahodno od Turina, Lisanza pri jezeru Maggiore, Liscate vzhodno od Milana, Lisiera pri Vicenzi, Lisignago severo vzhodno od Tridenta, Lisio pod mestom Ceva (Piemont), Lissaro severo vzhodno od Padove, Lissano v Apeninih severno od Florence… Osnova teh imen je ista kot pri glagolu »lizati«, torej: zlizan oziroma gol svet, zlizana skala ipd., in ima še a.e. koren. Tako semitsko l-H-, arabsko in etiopsko l-H-s, “lizati“, podvojeno l-s-s-, arabsko „lizal je“, asirsko lisanu, hebrejsko lason „jezik“. V sanskrtu (l r) rasa-ti „tekne“, rasana „jezik“. Iz iste osnove kot v sanskrtu so tudi imena Razor, Rož, Rožna dolina.
|
|
 |
|
Monte Rosa (4634 m), koren imena je *roz-, raz- , to je razasta gora. |
|
Naši davni pradedi in dedi, ki so nam s terenskimi izrazi in imeni ustvarili podlago za naš krajepisni jezik, so bli preprosti pastirji, drvarji, kmetje, tovorniki ipd. Kot taki kajpak niso mogli biti znanstveno izobraženi. To pa je res in o tem prav jasno prica naše imenoslovje, da so bili natancni, zelo bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s cudovito tankim cutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našegasveta.... Kar si želimo in kar moremo in moramo, je torej: treba je le skrbno izbrati iz ljudske geografije vse, kar je živega med ljudstvom in v našem imenoslovju izpricanega... nikakor pa ne dobro uporabnih domacih izrazov zametovati... nadomešcati z manj ustreznimi, za lase privlecenimi papirnatimi izrazi ter tako naš krajepisni jezik zmešati in pokaziti še bolj, kakor je že! – Rudolf Badjura: Ljudska geografija Lublana 1953, 15. |
|
Avtor se še ni zavedal, da nam vsa ta imena pricajo o avtohtonosti Slovencev in je na isti strani ponovil že do onemoglosti prežveceno krilatico: Na dolgi svoji poti iz Rusije cez Karpate in Podonavje do Grcije, Egejskega in Jadranskega morja pa skozi Vzhodne Alpe skoraj tja do švicarske meje in Padske nižine, so se (naši predniki) prebijali skoz izredno mnogolicen svet in tako je bilo mogoce, da so si v teku dolgih stoletij izoblikovali bogat besedni zaklad gibljivih, najraznovrstnejših geografskih in drugih še nadrobnejših tlopisnih izrazov. – Navedena imena pa pricajo prav o nasprotnem. Švicarsko ime Tschiertschen (crce), z mehcanjem soglasnikov, prica, da so narecja obstajala že pred namišljenim prihodom naših prednikov izza Karpatov, ko naj bi govorili še enoten slovanski jezik. Naš pradedje so bili avtohtono ljudstvo. |
|
|
 |
|
Soca, za casa Rimljanov nosi ime Aesontius ali Sontius, kar pomeni svetleco reko. |
|
osmi del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
August 4, 2009 |
|
Ugledni jezikoslovec France Bezlaj je sestavil obsežno študijo z naslovom Slovenska vodna imena, izdala SAZU, prvi del (1956) in drugi del (1961). Imenoslovje voda je avtor tudi tokrat pojasnjeval preko jezikoslovja. Pri tem mu je morala biti slovenšcina nujno naslednica praslovanšcine. Te pa do »prihoda Slovanov« v 6. stol. na obmocju Alp seveda ni moglo biti. Takšna je bila tudi obvezna smernica južno slovanske ideologije, ki jo je narekoval in financiral politicni režim. Vsled tega nekatera zabeležena imena pred omenjenim »prihodom«, npr. Drava, Krka (Corcoras), Raba (Arrabona)... niso smela biti slovenska. Poleg tega je ocitno, da on sam znacilnosti voda ni preuceval na kraju samem, tako da bi po tem sklepal na njihovo ime. Vsled tega je njegov zakljucek, da je pri nas le 6 % imen voda slovenskih, nedvomno zgrešen. So samo slovenska, ne panslovanska. |
|
Pomen imena te edinstvene reke razlagajo na vse mogoce nacine. Ugledni dr. Tuma ga je izvajal od »sukati«, ceš da se ta reka pri Solkanu izsuce iz gora. Vendar ima tudi to ime a.e. osnovo (Möller 124). Semitsko š-p-k, arabsko šaƒakun »vecerna zarja«, šaƒa »sudus fuit (aer), clarus purus fuit (potus)«, torej jasen, cist (zrak), cista (pijaca). Nadalje i.e. k-uk »nitere, lucere« (svetiti se, blešcati se) sanskritsko  »se sveti, žari, gori«, »svetlec«. Soca, latinsko Aesontius, Sontius (ital. Isonzo) je torej svetleca, blešceca. Imena ji seveda niso dali Latinci oziroma Rimljani, ker v latinskem, grškem in v romanskih jezikih ne najdemo nobene vzporedne besede. Rimljani so ime, ki se je v njihovem casu glasilo prav tako Soca, slišali od domacinov in ga zapisali na svoj nacin. – Ime Soca je torej eno najbolj pomembnih pric o avtohtonosti Slovencev.
|
|
 |
|
Dolina reke Idrija (furl. Judrio), med Brdi in Beneško Slovenijo. |
|
Oblike tega imena se nahajajo dejansko le na nekdanjem Tolminskem: reka Idrijca, kraj Idrija pri Baci (dejansko ob Idrijci) , mesto Idrija, reka Idrija za zahodnem robu Brd, vas Idrsko pri Kobaridu, potok Idrija v nekdanjem kobariškem Blatu. Ime oznacuje vodo, vendar ne vemo, v kakšnem pomenskem odtenku. Verjetno gre za tekoco vodo. Ime ni moglo biti prevzeto iz latinšcine, ki ima v tem pomenu besedo aqua. Pac pa mu najdemo vzporedje v grškem ydra ter ydros, ker prešlo v latinsko hydra in hydrus. Toda v sanskritu najdemo udaka (voda), udras (vrsta vodne živali, vidra), litavsko udra, ceško vydra, slovensko vidra. |
|
Osnova navedenega imena je torej hydria, cetudi zacetni h ni prešel v v, in je odpadel. To pa pomeni, da je bila v tem imenu ohranjena še kentumska oblika (kh, h, k). Ker je bil venetski jezik nedvomno satemski (s, š ), je ocitno, da je recno ime Idrija predvenetsko. Vsled tega ima tudi svojo vzporedno besedo v kentumskem jeziku gršcini. Starejše oblika Idrije je bila verjetno Udria, ki se danes, po jotiranem u-ju, odraža v furlanskem Judrio. |
|
 |
|
Baška dolina |
|
Ime te reke je starodavno. Edini koren, ki mu ustreza, je a.e. in i.e. koren *u – d »voda« (Möller, 260). Od tega (+ n) sanskritsko unàtti »moci«, (+ p) arabsko uadaƒa »aquam stilando emisit«, uadana »zmocil«... Po betatizmu (u/vb) in po mehcanju (d/t c) nastane bac- z vec izpeljankami in pomenskimi odtenki. Koroški kraj Bace, ob Baškem jezeru, se nanaša na stojeco vodo, jezero. Iz tega je nastalo tudi »blato«, izvirno stojeca voda, mocvirje. Pomen je prešel tudi na blato, zdrizasto dno v vodi. Toda prvoten pomen jezera je ohranjen v imenu Blatno (jezero) na Ogrskem. |
|
Pri teh imenih najveckrat zadenemo na obliki blato in blata, ki pomenjata manjše ali vecje terenske ploskve ali pa tudi kar vecja jezera, oziroma njih poedine dele, predvsem presihajoca in nekdnja jezera. Nekatera so se že danov izsušila., ime pa se je obdržalo (Badjura, 256). V isto skupino spada tudi bec »vodnjak«. France Bezlaj ga prišteva med ostanke vulgarne latinšcine pri nas (Eseji... 32), kar je nedvomno uceni nesmisel. Omenjeni jezikoslovec se namrec ne more rešiti predstave o našem prihodu izza Karpatov v 6. stol. V tem predelu Becev ocitno ni, zato jih pripiše »vulgarni latinšcini«. |
|
 |
|
Izvir Timave, ob katerem je bil že v zgodnjem srednjem veku znameniti samostan Štivan. |
|
V antiki tako znana reka ima že od vsega zacetka cisto slovensko ali »slovensko« ime, pa naj se to sliši še tako citalniško. Njen i.e. koren je *dh-m »biti temen« (Möller 55). Izvedenke iz tega korena se v raznih pomenskih odtenkih nahajajo vec ali manj v vseh i.e. jezikih, najvec v pomenu »pokriti, pokrivalo, temen« in v sorodnih, kot je npr. sred. vis. nem. tunc »podzemski prostor«, pa timber »temen, mracen«… |
|
Tudi v tem imenu je še a.e. osnova semitski *t-m, podvojeno t-m-m, arabsko tamma »pokril je nekaj (z zemljo)«, hebrejsko taman »skriti«,  (mn.) »skriti zakladi«, sirsko (+ t) temat »celavit, abscondit«… Izvedenke tudi v judovsko-aramejskem, asirskem, etiopskem jeziku. Verjetno tudi še v drugih. |
|
 |
|
Drava je velika tekoca voda, s hitrim tokom, deroca. |
|
Ime Drava (Möller 45) ima svoj koren v *d-r „teci, dirjati“ (rinnen, fliessen, laufen) sanskritsko dràvati „se topi, tece, hiti“, grško drómos „tek“. Predsemitsko *D-r, arabsko zara „fluxit (aqua)“, semitsko (+ m) d-r-m „tece“, podvojeno d-r-r, part. darra „tekle so“ (solze, mleko…). V imenih, po nemško zapisanih se pojavlja kot Traun, npr. v gornji Avstriji in na Bavarskem, kot tudi na Pomorjanskem, kjer pa je kašubsko slovinska oblika spet Drawa. Ima tudi i.e. obliko (+ p), *trap, staro nord. Thrabon, sred. vis. nemško draven, sedaj traben „dirjati“. |
|
 |
|
Znacilna brojnica (hrv. vrulja) na morju blizu Starigrada, obmocje Zadra, Dalmacija. |
|
Znameniti kraški pojav, ko se izvirek sladke vode nahaja pod morsko gladino, nazivajo na tržaškem bregu brójnica ali brójenca. Menda obstaja tudi glagol „brojiti“, ki oznacuje širjenje kolobarjev na morski gladini tam, kjer se nahaja omenjeni izvirek. Naziv prihaja nedvomno od glagola „vreti“, z betatizmom. Na podoben betatizem naletimo tudi v imenu Brolo (npr. park ob stolnici v Kopru), ki je benecanska beseda in pomeni park s fontano, kjer se nahaja „vrelo“ (brolo). |
|
 |
|
Reka Vipava prihaja na dan kot mocan izvir. Osnova njenega imena je vy-, |
|
kar pomeni “ven”. Ime ne pripada domnevnim staroselcem. |
|
Tudi to ime naj bi pripadalo romanskim staroselcem, ker pac nima neke »slovanske osnove«, bi rekel jezikoslovec France Belzlaj. Drugace imenoslovec, nap primer Henrik Tuma. Stari ie.e. koren je zelo verjetno *u-bh »gibati, premikati se, hitro se gibati« (Möller 259). V cešcini je še živa predpona vy-, ki pomeni: ven, zunaj, iz. Vipava je torej voda, ki v mocnem iviru prihaja iz podzemlja. Pripona –ava je znacilna za vecje reke: Drava., Sava, Donava. Predpona vy- po betatizmu  - se je ohranila v arhaicnem govoru vasi Zalaz, v tesni dolini nad Tolminom. Iz nje so zalaški ljudje šli v -deželo, ko so, zlasti ob nedeljah, šli k maši v Tolmin, to je ven, v odprti svet. |
|
 |
|
Zilska dolina, po kateri se vije (zliva) reka Zila |
|
V Julijske Alpe sega s svojim pritokom Zilca tudi koroška Zila (Gail). Koren tega imena je i.e. *ghu-r »upogibati, kriviti se« - enako kot pri ledinskem imenu Zalè, omenjenem v petem delu te študije. To je reka, kise vije, dela vijuge. Sodim, da gre za isti pomen tudi v primeru solnograške Salzach (Salica) in Salach (Sala). Od tega izhaja tudi Zala. Jezikoslovec Fr. Bezlaj je spet enkrat v zmoti, ko zatrjuje (Eseji..86): Madžarska Zala je zagotovo predslovan. Sala in nima nic skupnega z drugimi našimi Zalami, ki so »zle«. - Kot že navedeno pri imenu Zalè (peti del), je prvensten pomen tega naziva “zvijati”, kot v sanskritu (l r) hvàlati »gre krivo, zaide s poti, se pomoti, pade« (Möller, 85). Oblika zulu (zel). Verjetno je, da je taküen pomen prišel od kace, ki se zvija in je simbol zla. |
|
Na menjevo soglasnikov hs naletimo že v predzgodovini. Od tega izhajajo tkml hamitski in semitski jeziki. Za casa Karantanije se je reka ocitno imenovala še Hila (z zvenecim h-jem), od tega nemškla oblika Gail. Vprašanje te soglasniške premene v skupinah jezikov ni zadovoljivo pojasnjeno. Predvenetski naziv za sol, na primer, o katerem pricajo v sredni Evropi imena na Hall, je prešel v v satemsko obliko kot Sall za sol, nemško danes Salz. |
|
 |
|
Mura je v njenem recju velika voda. Vecja pritoka sta Murica (Mürz) in Solba (Sulm). |
|
Koren tega imena je *m- »voda« in ga srecamo v vseh a.e. in i.e. jezikih, npr v berberskem aman (pl.). Z pripodno (+ r) nastane latinski mare, galski more, nemško Meer, cerkveno slovansko morje... Na isti pomen naletimo v semitskih jezikih: hebrejsko maiin, asirsko mu, pl. me «voda«, arabsko (+ u) ma'un, egiptovsko (+ i) mi, pl. m-i-u »voda« (Möller, 155). |
|
V stari slovenšcini je beseda »morje« pomenila vecjo vodo. Tako se je v arhaicnem tolminskem govoru ohranil naziv »morska deklica« za vodno vilo. V dolini Polog za Tolminom se nahaja nasproti pašniku Sredenca visok rob nad Tolminko in na vrhu ravnica, ki so ji rekli Marska ravan. Ime vsebuje akanje, pridevnik marska je dejansko morska. Ravan je »morska« zato, ker se nahaja nad Tolminko, tukaj najvecjo reko. Tudi ime reke Mura je od »mora«, navecja reka v njenem recju. |
|
 |
|
Sava Dolinka, ime Sava pomeni mocno tekoco vodo. |
|
Pomen naše osrednje reke so poskušali razložiti po slovanskpo in praslovansko, pa se ni posrecilo. Tako tudi prof. Bezlaj zatrjuje naslednje: Zato smo Slovani sprejeli sava, Drava in ne Sova, Drova... (Eseji... 89). Toda prihoda teh Slovanov poprej z nicemer ni dokazal, zato njegovo navajanje obvisi v zraku. In potem: Sprejeli od koga? Od »romaniziranih staroselcev«, ki naj bi bili izvirno Kelti ali Iliri? Toda potem bi našli pomen teh recnih imen v latinskih ali keltskih korenih!? Omenjeni profesor tega ne more pojasniti, cesar pa ne prizna. Vsled tega sam problem spretno preide , tako da se vedoželjni bralec v njegovi ucenosti kar izgubi in se bistva problema vec ne zave. |
|
Ime reke Sava (vl) ima koren *s-il v pomenu »teci«, torej (mocna) tekoca voda; semitsko *s-i »(water) flowed or run«, ma-silun »a place or channel in which water flows or runs«, »(rain) causing much flowing« (Möller, 217). – Koren ustreza tudi pomenu imen Zila in Zala. |
|
Rudolf Badjura med nazivi za izvire v svoji znameniti Ljudski geografiji (1953) imena »brojnica« ne navaja, ker mu ocitno ni bilo znano. Ali pa ni vedel, da se nahaja tudi ob tržaški obali, torej na slovenskem obmocju. Navede pa druge, dokaj zanimive nazive kot: bec (primorsko: poc), mocilo in mocila (naj dodamo še: mokrice), pa vrelec, vir, kal, obrh, kropa (npr. ime Kaprun v Visokih Turah), vodice, pa rudninske vire kot: toplica, slatina, rudnica. Gotovo pa je teh nazivov še kaj. – V vec vodnih imenih se pojavlja pripona – ava, ki pomeni vecjo tokavo kot: Drava, Sava, Vipava, Timava, Donava. Beseda ova (po akanju: ava), ki je še ohranjena v retoromanskem jeziku, pomeni vodo. Verjetno je ova tudi osnova imena Ajba (oa, vb), akanje, betatizem, dvoglasnik, torej (ovaavaaiba). |
|
Imena voda na Slovenskem kažejo na avtohtonost domacega prebivalstva. Imena težijo k temu, da ohranjajo svoje stare oblike ali jih le malo spreminjajo. Jezik sam pa je živ in njegove besede sledijo spremembam v oblikah in glasoslovju. Pomen ledinskih in krajevnih imen vsled tega v živem jeziku pogosto ni vec znan. Da ga odkrijemo, je treba imenom poiskati koren. In prav tukaj je past za jezikoslovce, ko išcejo za imena predvsem slovanske korene. Imena pa so starejša od domnevnega prihoda »Slovanov«. |
|
|
 |
|
Devin, stari grad, ki je danes v razvalinah. Ime se pojavlja tudi na Ceškem, Saškem – Devin (Magdeburg), Tebe (od Devin) so v Grciji in celo v Egiptu. |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
deveti del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
September 10, 2009 |
|
Na tem mestu še nekaj imen in besed, ki pricajo, kako zgrešen pristop je imelo jezikoslovje do slovenšcine, ki jo je spravljalo v prisiljen panslovanski okvir. - Mnogo naših starih in prastarih besed je izginilo prav zaradi jezikoslovnih »kirurgov«, ki so jih iz prevelike gorecnosti za cistost književnega jezika usmrtili (prim. Janko Grampovcan: Berilo in Béarla, Historic Research into Origin of Slavic Language, Trst 1958). – Predstava, da vsi slovansko govoreci narodi izhajajo od »starih Slovanov«, ki so imeli pradomovino nekje za Karpati, je bila sprva le neka podmena. Toda kmalu potem je postala del imperialisticne panslovanske in južnoslovanske ideologije, ki jo še danes obvezno ucijo po šolah, politicni režimi pa jo kot »znanstveno« financirajo na akademski ravni. |
| Devin |
|
Devin na skali nad Tržaškim zalivom je bil prvotno opazovalnica, lat. specula. Ime je prastaro, nosi ga tudi zgodovinsko gradišce Devin (nem. Theben) nad Donavo pri Bratislavi. Nekoliko bolj severno je spet Devin (550 m) nad izlivom reke Dyje v Moravo; Devin nad izlivom Berounke v Vltavo, že v Pragi. Pa prvotni Devin nad Labo, potem z napacnim prevodom v nemški Magdeburg (mislec na devo – Magd). Sodim, da so tudi nekatera imena gradov napacni nemški prevodi iz tega izvirnega imena: npr. Frauenburg, dom Ulrika pl. Liechtensteina, Frauenstein pri koroškem Št. Vidu, in še kje. |
|
Pomen tega imena nam odraža ceški glagol divam se »gledam, opazujem« (Möller 54), st. c. slovan. divu »cudež«, sanskrtsko dh-i »uvid, spoznanje«, dhira gledajoc, pameten, moder«, semitsko *t-i: (+ p), t-i-p, arabsko taifun »prikazen v sanjah«, (+ k) etiopsko tiiaka »spectare, contemplari, perspicere, perspectum habere«, teiake »cognitio certa, evidentia«. - Kot omenjeno, izhaja iz tega korena tudi nemška oblika Theben, pa grško kakor tudi staro egiptovsko mesto Tebe. V romanskem svetu je razširjena oblika Duino, od tega tudi švicarski Tour de Duin (563 m), nad reko Rodan, pri kraju Bex. |
|
 |
|
Znacilna bajta iz italijanskih Alp. Ali je naziv v slovenšcini izposojenka ali je dedišcina davnine? |
|
Med prazgodovinskimi besedami, ki so ohranjene v slovenskem jeziku, je bajta ena najbolj znacilnih. V tolminski okolici obstaja tudi priimek Bajt, hišno ime pri Bajtu. V pravi slovenšcini ima beseda pomen preprosto ali slabšo hišo na vasi. Njen imetnik je bajtar, in prebivalci so bili bajtarji, vaški proletariat brez posesti, ali pa samo s kakim skromnim kosom zemlje. |
|
Ime Bajta je dokaj razširjeno po italijanskem deluj Alp. V furlanšcini jo najdemo v naslednjem pomenu baite – costruzione provvisoria che serve per rifugio a pastori, boscaioli e carbonari, come per ripararvi la legna, fieno, ecc. (Pirona). Obstaja tudi v benecanšcini, baita – capanna, stanza di frasche e di paglia, dove ricoveranno la notte al coperto quelli che abitano la campagna e specialmente sui monti (Boerio). Zaradi lahke izgovorjave in rahlega omaloževanja (ceš, saj ni tako pomembno), zamenjuje beseda bajta v našem vsakdanjem govoru neredko naziv za hišo in stanovanje. |
|
Koren te besede je *bh-ua, skrceno *bhu (Möller 37), v sanskritu bhavi-šijáti „bo nastopil“, staro vis. nemško buan „stanovati“, v sanskritu bhu (ž.) „prostor, kraj, svet“. Semitsko b-u-A, v hebrejskem „vstopiti, napolniti, iti notri“. Podaljšan koren *b-u (+ t), v hebrejskem betel, sirskem bad “noctum peregrinit“. Podaljšan koren, kot v „bajta“, ocitno kaže še na a.e. poreklo te besede. |
|
 |
|
Pišena ali tudi Pirša je “pisana” krava, svetle barve. |
|
Pišena je bilo na Tolminskem nekoc eno od znacilnih imen za krave, poleg takih kot Plejža, Jagoda, Detele, Pirša, Cika, Kostanja, in še nekaterih, dokaj nenavadnih, katerih pomena se je komaj kdo spomnil. Ime Pišena je mogoce tolmaciti kot „pisana“, vendar ne s crtami, temvec z barvo. Še vec let po drugi vojni so imeli na Tolminskem le rdece krave, ki so jih je pozneje v žargonu zaceli nazivati »cike«. V resnici vecina od njih ni bila cikasta. Pišena je bila tista krava, na kateri je rdeca barva prehajala v razne odtenke. |
|
Beseda, ki je podlaga temu imenu, je starodavna, kar izpricuje tudi dejstvo, da jo najdemo kot pištra „barva“ celo v iranskem jeziku. V tolminskem govoru obstaja izraz jabolka se pišejo. Tako tudi drugo sadje, ko zacne zoreti in dobiva barvo. |
|
Lahko da izhaja iz iste besede, le da z dolocenim pomenskim odtenkom, tudi kravje ime Pirša. Na to možnost bi kazal starodavni pirh „pobarvano jajce“, še z nezmehcanim h-jem. Ker prhi prevec spominjajo na Veliko noc, so jim v šoli pod komunisticnim režimom nadeli bolj „slovansko“ ime pisanice, in razlagali, da ne gre za kršcanski, temvec za še starejši obicaj. - Avstrijski priimki kot Pichler, Piers, Pürsch ipd. so verjetno iz te osnove. |
|
Posodi za praženje jecmena recejo na Tolminskem brštulin. Verjetno je tej besedi pomensko najbližje litvansko béršta „(žito) zacne postajati belo“ oziroma svetlo. Koren besede je *bh-ra „biti bel“, i.e. bheraga „breza“. Isti koren z l-jem *bh-la „postati svetel“ ima celo vrsto izvedenk, od grškega falagos, do latinskega flagro „plamen“. Ko žito dozori, postne svetlo, in se tako izdvoji iz zelenega polja. Ker gre le za dve barvi, ju v ljudskem govoru oznacujejo preprosto za crno in belo, kot npr. pri vinu (crno in belo), pa pri jajcu (beljak in nekoc crnak, sedaj rumenjak). Torej poenostavljanje barv. - Semitsko b-r-H ali *b-r (+ h), arabsko bariHa „postalo je vidno“, baraHu, eno od imen sonca…ker širi svetlobo in vidljivost. (Möller 35). |
| Cedele |
|
V revšcini, ki je vladala v letih po drugi vojni, so bili bonboni redki. Vsled tega so vcasih matere otrokom raztopile v ponvi sladkor, ki je postal potem trd in je imel rumeno ali tudi rjavo barvo. Odvisno od tega, koliko casa se je pražil. Plate tega stopljenega in strjenega sladkorja so zdrobili v manjše kose, ki so jim rekli cedele (mn.). Koren te gesede *d-i »med gozdnih cebel« (Möller ) je izredo star. V stari visoki nemšcini najdemo *zidal. Predsemitsko *D-i, arabsko zaiiun „med“. |
|
Mogoce je bila omenjena beseda prevzeta v tolminski govor iz nemšcine? Oznacuje nekaj strjenega sladkega, podobno kot tistemu, kar po gorenjsko recejo strd (strjen med). Beseda je lahko tudi izvirna. |
|
 |
|
Rusca, napadalna mravlja, ki ima pekoc vgriz. |
|
Rdeckastim mravljam s pekocim ugrizom, ki so lahko vecje ali manjše, pravijo na Tolminskem rusce. Naziv prihaja od besede rus, rusa barva, ki ni istovetna z rdeco, in tudi ni prevzeta od ital. rosso (rdec), ceprav je ta nedvomno iz istega korena. Ali je bil prvoten pomen tega korena „rdec“ ali „rus“ bi bilo treba še raziskovati. Na vsak nacin je vrsta izvedenih nazivov za rdeco barvo v raznih jezikih izšla iz drugotega korena: i.e. *reudh (Duden), staro indijsko rudhirà-h, grško erythrós, latinsko ruber, rubeus “rdec“, slovensko rdec, rusko rúdyj, nem. rot, angl. red itd. - Na Tolminskem je rusca tudi ženska z rusimi lasmi (danes že redko). V zgodovini ima znani kralj in cesar Friderik I. Barbarossa ime s tem pridevkom, ki so ga v slovenšcino pravilno prevedli kot Friderik I. Rusobradec. |
|
 |
|
Komarnica je kar najbolj preprosta koliba, locena od senika. Ni bivalni prostor, v njej samo kurijo in kuhajo. |
|
Naziv se nanaša na hiško v senožeti, ki se je nahajalqa nekoliko vstran od senika. V njej so kuhali kosilo, ko so za kakšen dan prespali v seniku na senu in dan nisohodili domov. Tukaj jo navajam , zato da beseda ne bi šla v pozabo. Ime Comarna se nahaja v Romuniji, nadalje Komarno ob Donavi, Komarna v Dalmaciji, Komarna vas pri Hodošu… Koren te besede je i.e. in semitski *k –r „kuriti“, „biti vroc“ in je prastar. S pripono (+ m) nastane i.e. kr-m, od tega latinsko cremare (sežgati). Izvedenke s tudi v asirskem, hebrejskem, arabskem, etiopksem in drugih jezikih (Möller, 137). Naša komarnica je torej bajtica, v kateri kurijo in kuhajo, in je dedišcina predzgodovinskega pastirstva. V naših senožetih je stala primerno vstran od senika. Pod senikom so nekoc imeli spodaj tudi štalo za živino, ki so jo pasli v senožeti potem, ko so koncali skupinsko pašo v planini. |
|
 |
|
Keber ali ceber, iz katerega so po nemškem zgledu (Maikäfer) skovali ganljivo “pravilni” majski hrošc. |
|
Izlocanje domacih izrazov brez potrebne raziskave njihovega izvora in nestrokovno nadomešcanje z skovankami, pogosto nerodnimi, je bilo v preteklosti obcutno. Izviren primorski naziv koromac npr., so zamenjali za (sladki) »janež«, ki so ga priredili od latin. anix. Tudi ital. izposojenka pomidor je morala postati »paradižnik«, ki so ga skovali iz avstrijskega Paradeis. Italijansko izposojenko vrzota (od versa, iz lat. zelena) so poslovencili v »ohrovt »(spaceno iz nem. Kohlkraut). Itd. |
|
S takimi primeri bi lahko nadaljevali in vrsta domaših izrazov, izlocenih na dokaj šarlatanskih nacin, bi bila obcutno daljša. Dodal sem jih le nekaj, ki jih slovnicarji in slovarniki niso uvrstili v knjižni jezik. Verjetno so svoje delo opravljali na temelju ideologije panslovanstva, ki pogojuje pradomovino »za Karpati«. Kot je bilo to v primeru besede štala, ki so jo kar prepovedali za rabo, ceš da je nemška. Imajo pa jo skoraj vsi zahodni evropski jeziki. V stepah za Karpati pa ni bilo štal, tako da v ruskem jeziku te besede ni. Vsled tega je »stari Slovani« pac niso imeli. |
|
Na splošno sem hotel opozoriti, da obstaja še veliko domacega besednega gradiva, ki je dragoceno in bi moralo biti obdelano. Obdelano zato, da pride na dan res starodavna korenina slovenskega jezika. V “slovenski” šoli so se takim besedam smejali. Jeziskoslovec Charles Bryant –Abraham je zmogel celo tam v daljni Ameriki dognati, kar v Lublani do danes še ni bilo mogoce, in sicer, da je slovenšcina “mati slovanskih jezikov”. |
|
|
|
|
 |
|
Pizzo Gallina (3071 m), ime izhaja od »golina«, goli svet. Na nemškem obmocju pogosto prevedejo takšna imena v Hühnerspitze ali Henne, mislec da galina (iz golina, po akanju) prihaja od roman. gallina (kokoš, nem. Huhn). |
| Julijske Alpe |
| in njihova imena |
|
deseti del |
|
dr. Jožko Šavli |
|
September 18, 2009 |
|
Mnoga imena v Alpah so tuji prevodi. Opozoril sem na ime Cvetje (od zvitje), ki je bilo prevedeno v Campo dei fiori in v Blümlisalp. Takšnih primerov je po Alpah kar nekaj. Pomenijo pricevanje, da ima slovenski jezik veliko starejšo korenino, kot mu jo pod prisilo prisojajo avstronemški in jugoslovanski ideologi, v glavnem jezikoslovci in zgodovinarji. Tako še zlasti pri omembi Karantancev, ki naj »ob naselitvi« še ne bi bili Slovenci, temvec zgolj (Alpski) Slovani. Ko pa bi bilo treba navesti, kdaj so postali Slovenci, ideologi na to preprosto »pozabijo«. |
|
Nekatere glasoslovne posebnosti v imenih kažejo na obstoj narecji že davno pred domnevno (beri: ideološko) naselitvijo Slovencev v 6. stol. Zlasti akanje (o a) kot v primeru Golina Galina in betatizem (v b) kot v imenu Birr Vir, za polje z izvirki pri nekdanjem rimskem taboru Vindonissa (danes Windisch) v Švici. |
|
 |
|
Gamsjoch (2454 m) v pogorju Karwendel nad Innsbruckom. Ime izhaja od „kamen“ in oznacuje kamnit blok. |
|
Izvirno Kamen, kar pomeni velik kamenit blok. Tudi ime Kanin prihaja od Kamen. Vrh s tem imenom, Gamsjoch (2454 m), se nahaja mdr. v pogorju Karwendel na obmocju Innsbrucka. V pogorju ob prelazu St. Gotthard v Švici naletimo na Gamsstock (2965 m). Itd. |
|
 |
|
Pizzo Gallina (3061 m), v skupini St. Gotthard. |
| Kokoš – |
|
Imena, ki izhajajo iz tlopisnega naziva »golina«, po akanju »galina«, so radi prevedli v nemško kokoš, die Henne, das Huhn, mislec, da gre za italijansko »gallina« (kokoš). Severno od mesta Bruneck v Pustrici naletimo na vrh Henne (2480 m), dobesedno »kokoš«, in še na Knaphenne (2456 m). Na južni strani Innsbrucka so Hühnerwände (1760 m). Hennekopf (1357 m) je v hribovju Ammer, Bavarska. Gross Hühnerstock se nahaja v Berner Oberland (3348 m).... Pri takih imenih, kot galina, golina (o a, obratno) je jasno, da so obstajale glasoslovne razlike v alpski slovenšcini že davno pred »prihodom Slovanov«. Verjetno tudi narecja. V romanskih predelih je ime ohranilo obliko »gallina«, prav tako v pomenu kokoši. |
|
 |
|
Ochsental v pogorju Silvretta (Predarlsko), ime je prevod iz Logje, narecno Voje. Gotovo je, da tukaj volov nikoli niso pasli. |
|
Tudi imen, ki se dozdevno nanašajo na vola (nem. Ochs), je v nemške svetu kar nekaj,. Na primer Ochsenkopf (1662 m) zahodno od Oberstdorfa (Bavarska), Ochsental v pogorju Silvretta... Razlaga je kar pri roki: tam so pac pasli vole. V resnici gre za prevod imena Logje, v narecni izgovarjavi Voje (l u'). Od tega nemški narobe prevod v Ochsen (volje, voli). Tudi tukaj naletimo na narecje, ki je obstajalo že pred »naselitvijo« naših domnevnih prednikov in v krajih, kamor po uradni razlagi niti niso prišli. |
|
 |
|
Rabenwand, v hribovju Schwäbische Alb, na Švabskem. Krokarji (Raben) se tukaj spreletavajo nic manj kot drugod. Ime dejansko prihaja od Rob (prepadna stena). |
|
Ime Robovi, Robje razume vsak normalen slovenski clovek. Tudi to ime je po akanju dobilo obliko Rabje, narecno Rabi'. Na nemški strani so mislili, da pomeni krokarje (die Raben), ki naj bi se tukaj spreletavali, in ga ustrezno prevedli, npr. v Rabenstein, prelaz pri Meranu, Rabenwand (910 m) pri kraju Berchtesgaden, Rabenkanzel , pri kraju St. Johann in Pongau, nekje tudi vrh Rabenspitze itd. Na Tridentinskem je tudi dolina Rabbi, ki se steka v Val di Sole. |
|
 |
|
Lastovice (Schwalbenspitzen, 1906 m) nad dolino Zajzera, pri sv. Višarjah. Skalnati vrhovi, ki jih sestavljajo lašte, laštice ali lastavice. |
|
To ime je prevedeno v nemšcino kot Schwalbenwand (lastovicja stena). Dejansko pa gre za napaöno umevanje naziva »lastovice«, ali krajše »laštice«; to so kamenite skrile, ki vcasih sestavljajo neko gorsko steno oziroma celotno goro. Pri Sv. Višarjah je npr. vrh. Lastovice, ki je preveden v nemške Schwalbenspitzen in od tega v italijanske Cime delle Rondini. Vse naj bi se nanašalo na lastovice oziroma lastovke, ki naj bi se tukaj spreletavale. V resnici gre za skalnate stene iz last ali lašt. |
|
 |
|
Hirzer Spitze (Punta Cervina, 2781 m), vzhodno od Merana. Skalnat (cerven) vrh nad zeleno dolino in hribi. |
|
Star, v današnjem govoru že pozabljen naziv »cerven« (od cerv, okrajšano cer) so na nemški strani razumeli kot lat. cervus, ital. cervo (jelen). Prevedli so ga v nem. Hirsch (jelen) in tako so nastali »jelenovi špiki« Eden izmed najlepših se nahaja pri Meranu, Hirzer Spitze (2781 m) – Hirzer od Hirscher, ki so ga na italijanski strani spet prevedeli v Punta Cervina. Tam naj bi ocitno hodili jeleni. Ce ne vec danes, potem pa nekoc. Slovenski priimek Cerv (menda z Livka) izhaja prav od tega in seveda nikakor ni »crv«, temvec vsebinsko eden izmed naših najbolj znacilnih priimikov. |
|
 |
|
Plešivec (nem. Tanzenberg) severno od Celovca. Grad na njem je danes v škofijski lasti, nekoc pa je pripadal rodbini Hodiških (Keutschach) |
|
Imena kot Plešivec, Pleša in podobna so nam v njihovem pomenu še vedno jasna. Toda na nemški strani so jih prav tako prevedli. In sicer napacno, mislec, da izhajajo od glagola plesati (nem. tanzen). Tako naletimo naletimo nad Celovcem na hrib Plešivec, ki je bil preveden v Tanzenberg (plesni hrib). Navadno sledijo takim prevodom še razlage, npr. da so tam še v poganskem casu plesali, mogoce tudi carovnice ipd. Za Plešivec (Tanzenberg) nad Celovcem navedejo nemškutarji kaj radi, da ga je ustanovil neki Tanzo. Podobno temu naj bi Velikovec ustanovil neki Volko ipd. (Navaja celo zgodovinarka Claudia Fräß-Ehrfeld). |
|
 |
|
Pizzo Uccello (1781 m), v skupini Alpi Apuane (Apenini), v severni Toskani. |
|
Gorsko ime Vogel se pojavlja v osrednih Alpah kot tudi v Apeninih. Pomensko osnovo ima v besedi »vogel« oziroma v njeni bolj razširjeni obliki »vogal«, po domace kanton. Na nemški strani so ime razumeli v pomenu ptic (der Vogel), prav tako tudi na italijanski (uccello). Razlaga imena se je tudi tokrat naslonila na pripoved, da so se okrog takega vrha radi spreletavajo ptici, ali pa na kako drugo bajeslovno domišlijo. |
|
 |
|
Groß Fiescherhorn (4049 m), Berner Oberland, je prav znacilen »viš«. |
|
Slovenski naziv »viš« je bil skoraj zapisan kot Fisch ali Fiesch, v nem. pomenu riba. Kaj bi ribe delale po gorskih vrhovih, se ni nihce vprašal. Ime pomeni viš, špica, ki presega druge okoliške vrhove. V nem. izgovorjavi (v f) iz iz Viša nastal Fisch ali Fiesch. |
|
Težko bi takšno ime prinesli »Slovani« izza mocvirnih Karpatov, recimo, na sredo današnje Švice. Vrh tega imena se nahaja tudi nad Sv. Višarjami. |
|
 |
|
Stallkarspitze (2350 m) v Allgäuskih alpah. Vrh tega špika ima obliko stola. |
|
Imena Stol ne srecamo le v Karavankah, temvec tudi v osrednjih Apah, kamor domnevni naselitveni tok Slovanov (6. stol.) tudi po uradni razlagi ni segel.Vrh s tem imenom se nahaja na vhodu v dolino Pustrico od zahodne strani, to je Stoll Berg (1835 m). Naslednji vrh tega imena je nad znamenito bavarsko dolino Allgäu. Imenuje se Stallkarspitze (2350 m). Njegov vrh spominja res na obliko stola. Stol je po akanju nastal Stall, kar pa pomeni ker ali cer. |
|
 |
|
Rosengarten (rožni vrt), ki se nahaja vzhodno od mesta Bozen (J. Tirolska). |
|
Vzhodno od mesta Bozen na Južnem Tirolskem naletimo na gorsko verigo, ki ima nenavadno ime sicer Rosengarten, kar v nemšcini pomeni »rožni vrt«. Rož oziroma vrtnic tukaj ne najdemo. Ime je nastalo iz. osnove Garten, nem. dobesedni prevod za (ograjen) vrt. V resnici gre za naziv »vrti«, to je tam, kjer se svet »zavrti« (obrne). Pridan je pridevek Rosen, ki prihaja od roz ali raz, to je raz-ast (a o), kot pri imenu Razor. Ostenje te gorske verige je res razasto. - |
|
Na podoben prevod naletimo tudi v gorski skupini Mont Blanc, kjer naletimo na ime Jardin d'Argentière (2684 m) in na Jardin de Talèfre (2787 m). Tudi tukaj je bil razast svet preveden v vrt (jardina) oziroma park. Primerov imen iz alpskega »živalskega vrta« je še vec. |
| Dejstvo, da je mene in Mateja Bora javno ozmerjal, s tem da je najino delo imenoval »primitivni diletantizem«, ocituje njegovo razdraženost. Vendar bi se nikakor ne smel smel spustiti na tako nizko raven. Bil je ugleden jezikoslovec, a se - kot sem že omenil - ni zavedal, da imenoslovje in tlopisje ni isto kot jezikoslovje. Znacilno pa je, da se je na njegove besede še po vec letih skliceval neki »dr«, ki drugega ni vedel kot to, da ga je citiral. (Le kdo mu ga je podelil, ce res gre za doktorat.) |
|