Crni panter
Prvoten grb Slovenije (Karantanije)
Dr. Jožko Šavli
V svetu na splošno prevladuje prepricanje, da je bila prva slovanska država Velika Moravska, ustanovljena okoli leta 830. Toda že Pavel Diakon, znameniti zgodovinar Langobardov, navaja, da je leta 595 bavarski vojvoda Tassilo vdrl v deželo Slovencev in se z bogatim plenom vrnil domov... Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens... (cf. Historia Langobardorum IV, c. 7). Ker so Langobardi tudi svoje kraljestvo v Italiji nazivali takrat "provincia", je bila potemtakem omenjena dežela v Vzhodnih Alpah samostojna država, na ravni kraljestva.
V Vzhodnih Alpah je že v obdobju pred Rimljani obstajalo kraljestvo, ki ga rimski pisci imenujejo regnum Noricum (Norik). Leta 16 pr. Kr. se je Norik prostovoljno vkljucil v Rimsko cesarstvo. Zaradi tega je ohranil svoje domace pravo - ius gentium, to je notranjo samoupravo in lastno družbeno organizacijo. Za razliko od Norika, tisti narodi, ki so jih Rimljani premagali po daljših bojih, niso v njihovem cesarstvu imeli nikakih pravic, in so bili zgolj brezpravni tujci (peregrini dedititii).
V rimskem obdobju se je tudi v Noriku razširila anticna simbolika, sprva poganska in zatem kršcanska. V tej simboliki ima svojo vlogo panter, ki je bil prvenstveno kršcanski lik. Stare anticne zgodbe o njem, in drugih naravnih in mitoloških živalih, je grški pisec Fiziolog iz Aleksandrije (2. stol. po Kr.) priredil kot prispodobe k Evangeliju.
V zgodbah Fiziologa se Panter kot kršcanski simbol predstavlja v naslednji zgodbi: Vsem živalim je prijatelj, razen zmaju (lik hudica). Potem, ko se je bil najedel, spi v svoji votlini tri dni (kakor Kristus v grobu). Tretji dan vstane, zarjove s silnim glasom, da ga slišijo vse živali, in spusti iz svojega žrela neznansko sladak vonj (sladka beseda Evangelija). Temu vonju se živali ne morejo upreti, in mu sledijo, tako da jih panter ujame. (cf. Physiologus, Naturkunde in frühchristlicher Deutung, Union Verlag, Berlin 1981, str. 34).
V prvih stoletjih kršcanstva in še tja v obdobje romanike je panter na ta nacin predstal prispodoba Kristusovega vstajenja. Na obmocju nekdanjega rimskega Norika so nam je ohranile njegove upodobitve na vec krajih: Gospa Sveta (Maria Saal) in Krka (Gurk) na Koroškem, na Štajerskem pa Kalsdorf, Seggau, Gradec (Graz), Ptuj, nadalje Savaria (Sombathely) v Panoniji in še kje.
Po propadu Rimskega cesarstva leta 476 so Vzhodne Alpe pripadle kraljestvu Ostrogotov v Italiji, in potem za krajši cas Frankom. Leta 568 vderejo v Italijo Langobardi, in tam vstanovijo svoje kraljestvo. To kraljestvo pa ne obsega vec Vzhodnih Alp, in tu se tedaj pojavi samostojna država Slovencev (provincia Sclaborum), kasneje imenovana v virih Sclauinia ali Carantania.
Okoli leta 750 dalje se v tej državi zacne pokristjanjenje.Vodijo ga predvsem irski redovniki, ki prihajajo iz bavarske škofije Salzburg, kjer je za škofa irski redovnik sv. Virgil. Vodja irskih redovnikov misijonarjev je sv. Modest, pokrajinski škof, ki leta 753 zgradi ali obnovi cerkev Gospe Svete (nemško Maria Saal)... ecclesia Sanctam Maria in Solio. Ta cerkev je stolnica Karantanije, zgrajena na gricu, severno od mesta Celovec (Klagenfurt) na Koroškem (danes Avstrija). Poslopje cerkve ni vec prvotno. Toda nad njegovim glavnim vhodom se je vse do danes ohranil rimski kamen (2. stol.). Na njem sta vklesana sta dva panterja, z rogom izobilja (cornucopia) v prednjih šapah; na sredi med njima je vaza (kantharos), iz katere rase trta; na njej so ptice (duše), ki zobljejo grozdje. Iz položaja, ki ga ima kamen s panterjema nad glavnim vhodom v stolnico Karantanije, je mogoce sklepati, da je panterjev lik postal simbol zgodnje, pokristjanjene slovenske države. (slika 1)
Lik panterja je dokaj pogost na najdbah karantanske Köttlach kulture (8. - 11. stol.). Panter je upodobljen v napadalni drži, stiliziran. Pogosto ima tudi pege, kot leopard. Kadar njegova drža ni izrazito napadalna, ga arheologi pogosto zamenjajo in oznacujejo kot Agnus Dei. Vendar je ta jasno prepoznaven po svojem svetniškem siju, katerega panter nikoli nima. Kasneje sta v heraldiki leopard in panter dve samostojni figuri. (slika 2).
V takšni, napadalni drži je imela panterja za svoj bojni znak tudi Velika Karantanija (952 - 1180). Slikovna pricevanja o tem nam sicer manjkajo, toda iz poznejših grbov lahko na to dokaj zanesljivo sklepamo. Ta velika vojvodina z mnogimi krajinami se je raztezala od ceške na severu pa do Verone v Italiji. V Veronski krajini, ki je obsegala današnjo deželo Benecijo (Veneto), se je lik panterja ohranil v grbih nekaterih rodbin še v poznejših stoletjih. V tamkajšnji heraldiki je poznan pod imenom la dolce (sladka), po zgodbi o njegovem sladkem vonju.
V Karantaniji je bil panter kot bojni znak sprva še v plasticni obliki, in so ga nosili na drogu. Obenem pa lahko sklepamo, da se je njegov lik nahajal tudi na praporu, kateremu so rekli bandera. V karantanski vojski, zato da njegove, dokaj zahtevne podobe niso prerisavali na prapore po poveljstvih, so razvili nasledenji sistem praporov oziroma bander: 1. vojvoda (crni panter na belem polju), 2. vojvodov gradnik (crni škarnik na belem), 3. vzhodni poveljnik (ena crna proga na belem), 4. severni poveljnik (dve crni progi na belem), 5. zahodni poveljnik (tri crne proge na belem); 6. krajnik oziroma mejni grof (polovicno crno-belo polje), 7. knez ali grof (cetverno crno-belo polje). - Takšen sistem znakov je mogoce razbrati iz poznejših karantanskih grbov. (Slika).
Obdobje heraldike velja nekako od leta 1150 naprej. Prav na njegovem zacetku, in sicer leta 1160, se panter prvic pojavi tudi na pecatu, cigar imetnik je Otokar III., mejni grof v Karantanski krajini (kasnejša Štajerska). Na svojem pecatu, kot vidimo na listini tri leta kasneje, ga ima tudi vojvoda Herman, ki vlada Koroški (ožja Karantanija). Tudi potem, ko Karantanska krajina postane leta 1180 samostojna vojvodina z imenom Štajerska, obdrži v svojem grbu še vedno panterja. Njegove barve nam prvic opiše znani pesnik trubadur Wolfram von Eschenbach v svojem delu Parzival (ok. 1210): sobolov panter na hermelinovem šcitu. Z besedo "sobol" (sicer znamenito krzno) se v heraldiki oznacuje crna barva: fr. in angl. sable. Krzno "hermelin" se oznacuje kot polje s posebnimi znaki, pomeni pa dostojanstvo vladarja (kneza, kralja). Na karantanskem šcitu jekrzno zamenjala pozneje srebrna (bela) barva.
Leta 1246 je prišlo med vojvodino Štajersko in Koroško do spora glede pripadnosti crnega panterja. Obe vojvodini sta imeli namrec isti grb. Na kraljevemu dvoru so odlocili, da crni panter pripada Koroški kot starejši vojvodini. Tedaj je Štajerska vzela na svoj šcit belega panterja na zelenem polju, katerega je ohranila do danes. Vendar pa se crni panter na Koroškem ni obdržal vec dolgo. Leta 1269 jr izumla karantanska dinastija. Nato je karantanske dežele prevzel najprej ceški kralj Otokar II. in z njimi drugi koroški grb, ki ga je od leta 1237 princ Ulrik III., sin vojvode Bernarda. Toda, ko je leta 1265 nasledil oceta, si je tudi on privzel panterja.
Nov grb Koroške (Karantanije), torej drugi po vrsti, je potem obveljal in se ohranil do danes. Ta grb ima na šcitu v prvi polovici tri crne leopardizirane leve na rumenem, ki izhajajo iz šcita Švabske, v drugi pa bel precnik na rdecem. Druga polovica ni grb Avstrije, temvec znamenje pripadnosti, lastnine. (Še danes nam je poznana kot prometni znak v pomenu "Nimaš vstopa", prvotno še v pomenu: "Nimaš vstopa na zasebno lastnino").
Prva polovica noveega grba oziroma šcita, na katerem so trije crni levi na rumenem (grb Švabske) ima izreden pomen. To je spomin na princeso Beatrix Švabsko († 1025), ki je bila kot soproga njenega zacetnika, vojvode Adalberona Eppenstein († 1039), mati Karantanske dinastije. Njena mati Gerberga Švabska († 1000) je bila hci Konrada, vojvode Burgundije († 993) in ta je bil sin Ludvika IV., kralja Francije († 993), iz rodu Zahodnih Karolingov. Karolinško nasledstvo, tudi po materini strani, pa je še kako stoletje potem predstavljalo v vsej Evropi izreden prestiž.
S tem nasledstvom se je nedvomno ponašala tudi Karantanska dinastija. Njena prva hiša (Eppenstein) je prenehala z vojvodom Henrikom III. († 1022). Njegov naslednik Henrik IV., zacetnik druge hiše (Spanheim), je bil necak poprejšnjega vojvode, sin njegove sestre Hedvike in grofa Engelberta Spanheim.
Nasledstvo v ženski liniji je omogocalo karantansko slovensko pravo, imenovano institutio Sclavenica (ali Slavica lex). Takega nasledstva pravo germanskih ljudstev ni dovoljevalo. Germansko nasledstvo je obstajalo le v moški liniji. Ker upošteva avstrijsko (koroško) in nemško grboslovje za Koroško (Karantanijo) le nasledstvo po nemškem pravu, si njegovi izvedenci vse do danes niso znali razližiti, odkod omenjeni švabski levi v grbu Koroške.
